Prisotnost vode v človekovem življenju je ključnega pomena. Voda napaja, pomirja in oživlja. Ljudi, tako mlade, otroke kot starejše voda privablja. Bodisi le kot površina, ki je del narave in jo le opazujemo, občudujemo. Ali pa kot površina, ki nudi nešteto možnosti uporabe, od kopanja, ribolova, spuščanja čolničkov in še mnogo drugih stvari. Ureditev podesta na Koseškem bajerju predstavlja za ljudi okoliških novih naselij pa tudi staroselcev dodano vrednost, ki jo bodo s pridom uporabljali za posedanje in uživanje ob pogledih na vodno ploskev ter okoliško naravo.

 

 

Pred štiridesetimi leti je bila mlaka, ki je ostala po izkopavanju gline. Počasi in po naravni poti se je obrasla z vodnimi rastlinami in dobila naravne stanovalce – ptice, polže, ribe, pa tudi živali, ki jim ne vem imena. Dokaz, da Narava zaceli rane na svoj način, če ji damo čas in se kaj dosti ne vtikamo v njene zadeve. Da bi ohranili to fazo v naravnem sukcesivnem razvoju ekosistema, je bil ribnik vključen v Krajinski park Tivoli, Rožnik, Šišenski hrib in Mostec. Koseški bajer je postal znamenitost, kakršne ščiti Ramsarska konvencija – mednarodni dogovor o zaščiti mokrišč. Termin krajinski park pomeni krajino, ki je nastala z uravnoteženim poseganjem človeka v naravni prostor, in ne preprečuje novih posegov, če so ti v okviru predpisanih navodil, priporočil in podobnega.

 

 

Koseški bajer je nastal znotraj urbanega okolja in pozidava se je v resnici tudi vse bolj bližala vodni površini. Nova soseska in bolj zgoščena stara soseska z večjim številom stanovalcev sta imeli tudi večje potrebe po vzdrževanih in vsem dostopnih zelenih površinah, ki jih sicer zagotavljajo napisana pravila o določenem odstotku zelenih površin v naselju. Da je pritisk na naravni prostor iz koncentriranih naselij lahko večji, je logično. Da je mogoče s predvidevanjem bodočih zbirališč za ljudi preprečiti nekontrolirano poseganje v naravno območje ribnika, tudi. Tako je MOL razpisal natečaj za pridobitev predlogov za ureditev celotnega prostora Koseškega bajerja, izbral en predlog in ga počasi prenesel s papirja in računalnikov na teren. Reakcije vseh ostalih, ki smo proces aktivno ali pasivno spremljali, so danes različne.

 

 

Nekateri so prepričani, da je poseg uničil samočistilno sposobnost ribnika. Dokumentacija, ki je nastajala v delu naravoslovnih krožkov in v laboratoriju BTF-centra, dokazuje, da je bila kakovost vode v različnih letnih obdobjih izjemno slaba že/še leta 1996. Vse to je morda znak naravnega procesa počasnega zaraščanja in izsuševanja stoječih voda. Vsekakor je bil ribnik leta 2001 zavetje za 33 vrst obvodnih in vodnih ptic, vključno s selivkami. Ob njem je živelo tudi 5 vrst netopirjev, čeprav je okolje urbano. Nekateri naravoslovni strokovnjaki trdijo, da je današnje stanje v ribniku slabše, kot je bilo pred posegom, ker je bil pomemben del rastlinja odstranjen, da so lahko na izbrano mesto postavili lesen otok. Čeprav je zaradi rež med deskami prosojen, naj bi se s senčenjem ustvarjale ustrezne razmere za modrozelene alge; zaradi pomanjkanja kisika, ki so ga na tistem mestu proizvajale rastline, je voda zdaj onesnažena z organskimi snovmi. Te podatke črpam iz dnevnega časopisja (Dobro jutro, 23. 8. 2010). Morda so bile take slutnje nakazane v presoji vplivov na okolje pred projektiranjem načrtov. Ne vem. Niti ne nameravam raziskovati, kaj je kdo rekel in naredil ali česa ni rekel in ni naredil. Za stanje, kakršno je, običajno uporabim modro frazo “Šta je, tu je!” naših balkanskih sosedov.

 

 

Dejstvo je, da se imajo nekateri na leseni palubi prav lepo. In da se vzpostavi prav posebno intimno vzdušje, tudi če je na njej teoretično presežen nevidni pas zasebnosti, kot na pošti, banki … Odprta vodna gladina naredi svoje, zraka, svetlobe in prostora je za vse dovolj. In domnevam, da ga je dovolj tudi okoli lesene konstrukcije, le da bo potreben čas, da kaj zraste. Morda pa bo ravno tam ostala katera od rastlin, ki jih sicer pojedo race in podobna perjad. Vsega se res ne da napovedati, lahko samo predvidevamo.

 

 

Če bi bolj upoštevali previdnost tistih, ki jim gre v prvi vrsti za varovanje (z naravo varujemo tudi sebe?), in tistih, ki so za bolj aktivno poseganje v prostor, bi morda zadostovalo že, da po ribniku ne bi spuščali motornih modelčkov barčic. Če bi bili dosledni, potem vanj tudi ne bi smeli naseljevati velikega števila ribjih mladic, niti ne dovoliti ribičem, da ribarijo. Niti ne bi smeli hraniti rib in ptic z našo hrano, pač pa bi si jo iskale same. Res pa je, da so bile prve ribe umetno naseljene v umeten ribnik. V vsakem primeru smo ljudje lahko samo še ena jata živih bitij več, ki diha isti zrak kot ribe, race in rastline. In si ogledujemo labode, tako kot si oni ogledujejo nas. In si pripovedujemo zgodbe, postavljamo vprašanja, se smejimo in kljunčkamo ali pa se spopademo. Bolj plašne ptice pa se bodo tudi v tej različici raje umaknile …

 

DATOTEKA
Uvodnik: Anja Deržič, Voda napaja, pomirja in oživlja
Besedilo: Nataša Bučar Draksler, Koseški bajer
Fotografije: Miran Kambič

Krajinska arhitektura: Miha Kajzelj
Natečaj: Miha Kajzelj, Rok Žnidaršič, Etbin Tavčar
Izvedbeni projekt: Miha Kajzelj, Rok Žnidaršič, Iztok Kavčič
Lokacija: Koseški bajer, Ljubljana
Izvedba: 2008-2009

Omogočajo: