Več kot samo vikend

Če bi morali izbrati kje naj bi imeli svoj vikend, kaj bi bila najpomembnejša prednost? Ali je to lokacija, zunanji prostor, sama zasnova hiše? Morda pa tudi navezanost na okolje, prostor, osebni spomini povezani s tem krajem…
Družina Remih pa si je Krasa izbrala za drugi dom, kjer je kupila pravo kraško hišo in jo začela obnavljati.

Odločila sva se, da se bova tukaj dobro počutila

Masivni les v stanovanjih, če le ne gre za novodobne »prešane dile«, ne dopušča talnega gretja. To je živ material, ki diha, se krči in širi glede na spremembe temperature.
Meščanska stanovanja, ki sem jih prenavljala tudi v Ljubljani, so imela kar nekajkrat tako zgodbo. In treba je bilo izbrati radiatorje. Včasih zelo visoke, ki so izpred posutih okenskih parapetov, zamenjanih za steklene stene, pristali na stranskih stenah. Pri Remihovih, ki se že petindvajset let ukvarjajo z ogrevalno tehniko in imajo na našem trgu eno največjih ponudb različnih ogrevanj, sem našla prav te, po obliki nekako brezčasne, ki jih po navadi vgradimo. Tako se je začelo naše sprva poslovno sodelovanje. Pred dvema letoma pa sta si Mateja in Jure Remih na Krasu kupila pravo kraško hišo in našli smo čas za druženje na borjaču.

 

 

Od kod odločitev za Kras?
Jure: Pred leti sva se odločila, da prodava stanovanje na morju in kupiva hišo. Razmišljala sva o lokaciji: Slovensko primorje ali Kras. Ker sva oba ljubitelja starih nepremičnin, sva si bila enotna, da na Krasu pride v poštev samo stara kraška hiša z borjačem.
Mateja: Spomnim se, da mi je Jure že pred precej leti rekel, da si želi imeti staro kamnito hišo.

Je bila to prva kraška hiša, ki sta jo videla?
Jure: Ni bila prva. Še preden sva prodala stanovanje na morju, sva si ogledala zelo zanimivo hišo tukaj na Krasu. Za nakup se takrat nisva odločila, ker sva še imela vikend. Ko sva ga prodala, pa sva pričela intenzivno iskati tisto nekaj, kjer bi se oba našla.
Mateja: Bila pa je prva hiša, za katero sem rekla, da jo želim imeti, takoj ko sem stopila na borjač in ko vanjo sploh še nisem vstopila. Saj vem, da se sliši malo obrabljeno, ampak res začutiš, kam spadaš, in potem ne vidiš nobenih težav, pomanjkljivosti, vse je idealno.
Jure:
Bilo je maja 2016. Velika rumena vrtnica, marjetice po tleh, vse zaraščeno …

 

 

Primerjava: Kras in morje.
Predvsem – drugače. Upala bi si celo trditi, da je na Krasu preprosteje. Sicer pa je to najin dom. Tu je morje ravno dovolj stran in blizu, da greva na obalo. Skoraj vsak konec tedna greva do Sesljana. Prej se nisva nikoli toliko kopala.

Koliko časa sta torej še v Ljubljani, odkar imata to hišo?
V Ljubljani sva od ponedeljka do petka, ob koncu tedna in prostih dneh pa zelo malo, če se le da, nič.

Ta hiša je bila že kar lepa, ko sta jo kupila. Sta nameravala veliko spremeniti?
Hiša ima 150 m2 in je bila zgrajena pred več kot 150 leti, bojda okoli leta 1850, zato jo tudi globoko spoštujeva. Nazadnje so jo pred dobrimi dvajsetimi leti obnovili prejšnji lastniki. Sprva sta bili to dve kraški hiši, ki sta bili kasneje združeni v eno. Večja je imela stopnišče znotraj, manjša pa vhod z ganka.
Potem ko je umrl zadnji lastnik iz prvotne rodbine, je hiša začela propadati. Ko jo je kupil prejšnji lastnik, je bil del skoraj podrt.

Kdaj sta bili torej obnovljeni?
Obnova obeh hiš se je začela pred približno dvajsetimi leti v zelo kraškem stilu. Vedno se originalu lahko približaš malo bolj ali malo manj, a sodeč po končni podobi si upam trditi, da je bila obnova zelo dobra. Mislim, da je na Krasu precej slabše obnovljenih hiš, pa tudi novejših gradenj, ki s svojo arhitekturo, barvami, velikostmi in tlorisi ne sodijo v ta prostor.

 

 

Ob vajinem poslopju poleg kamnitega kraškega vodnjaka vidimo še dva objekta.

Poleg hiše je manjša vinska klet, ki je bila v zelo slabem stanju, zato sva jo obnovila. Pri tem sva bila pozorna, da je v njej čim več lokalnih materialov in starih elementov. Še posebej lepo presenečenje smo doživeli, ko smo pošteno očistili kamnita tla in ugotovili, da so enaka kot v kuhinji. Na borjaču pa je bil včasih hlev, ki je zdaj ropotarnica in še čaka na rekonstrukcijo.

Ob preurejanju vrta sta stopila v stik s priznanim kraškim agronomom Borutom Benedejčičem.
Mateja: Želela sva bolj odprt borjač – bil je tako zaraščen z visokimi drevesi in grmičevjem, da v spodnji spalnici skoraj ni bilo svetlobe. Nekaj večjih dreves smo posekali in posadili manjša. Tudi sosedje so bili veseli, saj tu zaradi burje ni prijetno živeti ob visokih drevesih, korenine bršljana pa lahko razrahljajo in uničijo kamnite zidove.

 

 

Kako so vaju sprejeli domačini?
O Krasu in Kraševcih vse najlepše in najboljše. Nimava slabih izkušenj. Smo pa Slovenci,
verjetno kar z vseh koncev, zelo kritični do vsega in vsakogar od zunaj, zato se zelo hitro počutimo ogrožene, pa naj bo to na Krasu ali pa v Ljubljani.

Ampak s tem nista imela težav.
Mateja:
Odločila sva se, da se bova tukaj dobro počutila. Seveda se prilagajava – vsaj upam – sprašujeva, se pogovarjava. Hkrati pa tipična kraška arhitektura z borjači vsem ponuja veliko zasebnosti.
Jure: Mentaliteta nama je bila gotovo blizu, sicer ne bi prišla sem. Tukajšnji ljudje so zelo marljivi in prijazni, česar marsikje drugod zelo primanjkuje.

Vajine izkušnje s krajevnimi obrtniki?
Jure:
Sva imela kar srečo. Večino del so izvedli lokalni delavci in obrtniki: mizar, ki je naredil vrata, kovača, kamnosek, zidarji iz Komna, Škrbine …
Mateja: Taki, ki so vedeli, kaj pomeni prenova kraške hiše.

 

 

Vem, da je ogrevanje kraških hiš težka naloga – kakšna je vajina rešitev?
Skozi vse leto sva kar precej na Krasu, tudi pozimi. Hišo neprestano ogrevava na čim bolj konstantno temperaturo. Pri oknih in vratih tudi ni težav s prezračevanjem, saj je svežega zraka lahko še preveč. Za ogrevanje so pomembni tudi kamini v bivalnih prostorih zgoraj in spodaj, kar je precej ceneje in prijetneje. Ko sva pozimi v hiši, jo ogrevava predvsem s kamini na drva, sicer pa radiatorje ogreva plinska peč na utekočinjeni plin, kar je žal zelo drago.

Kako je z vlago, ki je je pozimi hitro preveč?
Med tednom, ko sva odsotna, hišo temperirava s centralnim ogrevanjem, ki ga upravljava in nadzirava s pametnim telefonom. O sodobnejših načinih ogrevanja ne razmišljava, čeprav je sedanje daleč od optimalnega in drago, saj hiša takšna, kot je, za to ni primerna. Ne želiva je energetsko obnavljati, ampak obdržati takšno, kot je.

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska, Več kot samo vikend
Besedilo: Ana Gruden, Odločila sva se, da se bova tukaj dobro počutila
Fotografije: Primož Korošec

Omogočajo: