Pred desetimi leti je Rok Pernuš zapisal spodnje besedilo – razmislek o (ne)inovativnosti v slovenski zasebni gradnji. Se je od takrat kaj spremenilo? Upam, da. V zadnjih letih lahko vidimo čedalje več primerov kvalitetne družinske gradnje, pa vendar so ti primeri še vedno v manjšini, povečini pa so običajno omejeni na investitorje z višjimi finančnimi zmogljivostmi. Zato vsake toliko časa pride prav kakšna osvežitev – tako, za pogum.

 

 

Bili smo nič, bodimo vse …
Inovativnost v (zasebni) gradnji
Besedilo: Rok Pernuš, junij 2008

Inovativnost je, tako kot marsikaj drugega v življenju, predvsem stvar meril. Za nekoga je inovativnost že malo drznejša trendovska barva, za naprednejše pa dosledno in celostno upoštevanje naprednih tehnoloških sistemov v skladu s funkcijo in zapakirano v estetiko, ki vse to izraža samozavestno, iskreno in, če je le mogoče, s precejšnjo mero okusa (bog ne daj, da bi bilo izraženo z osebnim stališčem in filozofijo, ki odkrito nasprotuje lokalni zaplankanosti!).

Pri tem seveda ne mislim na golo trendovstvo, ki že po definiciji ni inovativno, ampak na sledenje. Velikokrat se namreč ravno trendovstvo in modnost zamenjujeta s pravo inovativnostjo.

 

 

 

 

 

 

Da je gradbeništvo že v osnovi konzervativno, je jasno vsakemu, ki ima opravka z njim, bodisi poklicno ali pa zgolj kot uporabnik. Nekaterim seveda to stanje celo ustreza.
A konzervativnost je sporna že z etičnega stališča. Ne gre seveda za nič drugega kot omejevanje svobode in napredka. Da nas to pelje v pogubo, je jasno že pri okoljski problematiki in posledično pri vpeljevanju trajnostnega razvoja. Seveda se vedno najde kdo, ki želi bolj ali manj tradicionalna načela in oblike prikazati v tem (trajnostnem) kontekstu, vendar skoraj po pravilu trči ob nepremostljive ovire, ki so posledica spremenjenega načina življenja in zahtev sodobnega časa. In tukaj se v Sloveniji vse ustavi.

Zdi se, kot da trajnostnega razvoja nihče ne razume; ne, slovensko tradicionalno graditeljstvo (imena arhitektura si po mojem osebnem mnenju, žal, ne zasluži) danes nikakor ni uporabno. Pri trajnostni gradnji je treba namreč upoštevati vse: od orientacije prostorov do velikosti oken. V fotovoltaiki se na primer ravno zdaj dogajajo prave revolucije: cene bodo drastično padle (pod 1 EUR/m2), izkoristek pa bo višji. V proizvodnjo prihajajo sistemi, s katerimi lahko prekrijemo celotne strehe. A kaj narediti, če je kritina predpisana?

Seveda se ta konflikt pri nas pojavlja že od moderne. Čeprav živimo v razgibani, hriboviti pokrajini, slovenska tradicionalna tipologija nima terasaste gradnje. Ena parcela ni enaka drugi. Torej je treba biti inovativen že pri določanju stavbnih prostornin, osončenja, zasebnosti ipd., ne pa togo določati stavbnih prostornin z vnaprej definiranimi razmerji. Da o zloglasni dvokapnici niti ne izgubljamo besed!
Oblika je pri inovativni arhitekturi rezultat reševanja težav s pridihom življenjske filozofije, in ne obratno.

 

 

 

V Sloveniji se vsiljevanje oblike namesto reševanja problemov in ustvarjanja ne ustavi samo pri posameznih gradnjah. S poveličevanjem razpršene poselitve kot tipične slovenske kulturne (ali res?!) krajine delamo največjo mogočo škodo okolju. Seveda, v časih konjskih vpreg, ko je šel kmečki človek kvečjemu enkrat na teden k maši na sosednji hrib, otroci pa so tudi pozimi gazili metrski sneg do šole, je to morda še imelo smisel. Danes pa to pomeni predvsem vsakodnevno onesnaževanje s čezmernimi kilometri vožnje. Pa tudi samo milijon nas ni več in večina nas ne živi v razširjenih družinah. In kako naj se ob naravnost nesmiselnem omejevanju višin dosega celo z zakonom zapovedana gospodarna raba prostora, je tudi uganka.

Vse te projektantske zagate zaradi omejitev, predpisanih v večini prostorskih aktov, postavljajo investitorje in arhitekte v nemogoč položaj. Vsaka inovativnost je samo nezaželena drugačnost, ki krade čas in energijo. Tako na koncu po navadi izgubijo živce vsi, naredi se kompromis, samo da »gre skozi«. Inovativnost je torej v praksi fizično skoraj nemogoča, saj zahteva preveč ukvarjanja z nesmiselnimi težavami, ki nastanejo zaradi formalnih zahtev. Višek vsega je določilo, ki ga vsebuje vsaka lokacijska informacija, izdana v Sloveniji: »Objekt naj se prilagaja tipologiji okoliške gradnje!« Kateri? Tisti sosedovi samograditeljski, postavljeni s prijatelji ob zaboju piva pred tridesetimi leti? S tem se inovativnost dobesedno prepove in razglasi za nezaželeno! Investitorju pa je veliko lažje, če je brez okusa: malo predelan tipski projekt pač naroči pri cenenem tretjerazrednem arhitektu.

 

 

 

 

 

Največji nesmisel pa doživi tisti nesrečnik, ki se mora ukvarjati s spomeniško zaščiteno gradnjo, pri kateri je popolnoma vseeno, ali gre za spomenik državne pomembnosti ali pa za kup starega zidovja brez posebne zgodovinske in arhitekturne vrednosti. Skoraj po pravilu so kršeni minimalni stanovanjski standardi, predpisani s pravilnikom. Stari kamni so torej pomembnejši od kakovosti življenja!
In kaj je rešitev?

Zelo preprosto: prenehati nesmiselno omejevati arhitekte in investitorje ter večno trepetati, da bodo s svojimi ambicijami »podivjali«. Treba je sprostiti ali celo povsem odpraviti formalne omejitve in zaostriti zahteve, ki vplivajo na kakovost življenja in energetsko varčnost: torej tisto, kar je temeljni pogoj za kakršnokoli kakovostno sodobno arhitekturo. Omejitve naj določa zgolj dovoljeni vpliv na okolje, znotraj njih pa naj bo arhitekt svoboden. Z zaostrenimi kakovostnimi merili bodo slabi arhitekti odpadli sami od sebe, saj jim preprosto ne bodo kos. S tem se bo uredil tudi trg projektantskih storitev, kjer ne bo več potuhe za tretjerazredne tipske projekte.

Uspešnost take politike dokazujejo že skoraj vse alpske dežele. Nekatere (npr. Vorarlberg v Avstriji) so postale celo arhitekturni epicentri. Dokazujejo tudi to, da se identiteta ne samo vzdržuje, ampak zmeraj znova vzpostavlja zgolj s kakovostjo, pač po načelu bili smo nič, bodimo vse …

 

 

 

 

 

DATOTEKA
Uvodnik: Urška Gregorič, Spregovorimo o inovativnosti
Besedilo: Rok Pernuš, Bili smo nič, bodimo vse …

Viri fotografij:
M. J. Gorman: Buckminister Fuller, Designing for Mobility, Skira 2005
– risba hiše in avta Dymaxion, 1934
– organizacija prostorov v hiši Dymaxion, 1929
– avto Dymaxion pred Kristalno hišo na svetovni razstavi v Čikagu, 1934
– hiša Wichita ob koncu inštalaterskih del, 1946
– kupola Skybreak, model 1949
– hiša Geodesic Dome, Hollywood Hills, 1962; kupola je bila prvotno zgrajena leta 1950 v Montrealu, nato pa prenesena na strmo pobočje; fotografija naslovnice časopisa Los Angeles Times, July 1, 1962

Home, The big book of residentials, Feierabend, 2004
– rezidenca Borden-Wiegner, Jamez Springs, New Mexico, ZDA, 1998, arhitekt Bart Prince

Ilka et. A. Sachs, P. Ursprung: Minimal Architecture, Prestel 2003
– hiša Curtain Wall (zidovi iz zaves), Tokio, Japonska, 1995, arhitekt Shigeru Ban
– hiša Wall-Less (brez zidov), Nagano, Japonska, 1997, arhitekt Shigeru Ban

C. Melhuish: Modern House 2, Phaidon 2000, 2004
– hiša pri Bordeauxu, Francija, 1998, arhitekti OMA, Rem Koolhaas
– projekt 222, Pembrokeshire, Wales, VB, 1998, arhitekti Future Systems

Nicolas Pople: Small Houses, Laurence King 2003
– Small House, Tokio, Japonska, 2000, arhitektka Kazuyo Sejima
– Schretter Apartment, Dunaj, Avstrija, 1998, arhitekti Eichinger, Oder, Knechtl
– Minibox, Innsbruck, Avstrija, 2001, arhitektura Hölz Box Tirol

Omogočajo: