Pri prenovo mansardnega stanovanja vedno lahko pričekujemo dva izziva, svetloba in višina. Kako pa od njiju narediti prepoznatlive posebnosti je to ki ločuje stanovanje ki je veselo da je v mansardi od stanovanje ki je sam tam ujeto. Arhitekti so višino uporabili za galerijo, katero so zasnovali kot posamezen prostor ki ločuje in hkrati povezuje. Dodatno svetlobo so povabili s frčadami,  oblikovani kot svetlobnike, ki že od prostora zunaj napovedujejo zgodbo v notranjosti. S premišljanjem in oblikovanjem steklene frčade je postal zacetni problem – svetloba en izmed najzanimivih dosežkih zasnove.

 

 

 

Ponovno oživljeno podstrešje

V prehodu k prostoru, o katerem teče zgodba, se je treba po koncu širokega stopnišča povzpeti še po nekaj stopnicah, medtem ko si že odprl nova vhodna vrata v stanovanje, vrata, ki že sama po sebi nakazujejo spremembo, ki se je v prostoru zgodila. In res se odpre. Prenovljeno podstrešje, drugačna govorica, kot drugačen jezik, ki si ga morda ob vstopu le zaslutil. Trdna geometrija podstrešja se ponuja na ogled, še posebej dobro vidna, saj se samo jedro prostora skriva pod sredinsko začrtano galerijo, vse ostalo je odprt prostor. Ni treba posebej poudarjati, da je mansarda specifičen prostor, ki ponuja dovolj ugodne višine za dobre prostorske ureditve, a hkrati zahteva odpiranje navzven zaradi pomanjkanja vizualnega stika z okolico. Galerija je odprt, a hkrati miren del stanovanja. Kar kliče po odmiku, premisleku, distanca ni le vertikalna, fizična, je tudi dejanska. Arhitektki je uspelo na koncu galerije urediti še manjši zaprt prostor, kamor se lahko umakneš in tu bereč, delaš na računalniku ali preprosto počivaš. Spodaj vse vrvi od življenja. Krožno zastavljen niz prostorov nakazuje pretočno gibanje stanovalcev.

 

 

 

Glavni prostori se nizajo od vhoda do dnevno- kuhinjskega prostora, sledita otroška soba in spalnica. V jedru prostora, kjer je tudi najmanj svetlobe, pa so kopalnica, shrambe, knjižne omare in garderobni del. V smeri urinega kazalca, kakor poteka prehajanje skozi prostore, je urejeno tudi podajanje iz bolj “javnih” delov stanovanja do najintimnejših prostorov. Načrt je predvidel odprt tloris, kjer se prostori pretakajo drug v drugega. Streha se odpira v teraso in zimski vrt, steklene frčade pa še dodatno razsvetljujejo stanovanje z dnevno svetlobo. Želja po uresničenju preboja steklene oske skozi streho je s seboj prinesla razvoj steklene frčade, svetlobnika, ki se je integriral v obliko stare opečne strehe, ne da bi ta izgubila svoj značaj. Frčade ponavljajo širino okenskih odprtin nadstropje nižje. Hkrati pa obiskovalcu že ob vstopu v stavbo govori o sodobni preobrazbi notranjosti podstrešja. Tako se je tisto, kar se je začelo dogajati zaradi prenove v notranjosti, osmislilo še v zunanjosti, v zunanji lupini prostora, ki je s tem pridobival nove vrednosti. Svetlobniki so izvedeni brez profilov, steklo pa je točkovno obešeno na kovinsko podkonstrukcijo. Takšna izvedba omogoča maksimalno možno prosojnost, in ko stojiš pod njimi, lahko zreš v odprto nebo. Morje hrupa pod nami se kaže le v nemirni silhueti mesta, v njegovih polnih ulicah, osvetljenih sosednjih oknih, in ne več v glasnosti sami. To, kar je blizu tukaj zgoraj, je predvsem mir.

 

 

 

 

Oprema stanovanja je izhajala iz bele barve kot osnove. Arheologijo podob starega podstrešja je razsvetlila odprta modernistična podoba. Skoraj vsi pohištveni elementi in stopnice so mizarsko delo. Kuhinja, ogromna jedilna miza iz eljenega hrasta, stoli in zofa pa so izdelki znanih italijanskih proizvajalcev. Prenova mansardnega stanovanja se je pričela po olgotrajnem iskanju novega bivališča za mlado družino. Načrti prenove so predvideli popolno rušitev stare strehe in postavitev nove, enakih gabaritov, z uporabo jeklenih nosilcev. Stanje, v katerem je bil objekt, ni ponujalo druge rešitve.

 

 

 

Vendar je bila prav mestna lokacija tista, ki je ponujala še dodaten izziv. Biografija hiše je trden dokument o njenem obstoju, ki ga ne more nič spremeniti, le dodano je novo, dobro poglavje, ki hišo na novo osmišlja in jo še trdneje povezuje s sedanjostjo. Da bi se v njej lahko nastanili novi stanovalci, je bila potrebna večja prošnost sanjarjenja, manj jasno zarisano sanjarjenje (G. Bachelard). Morda se je ravno zaradi tega proces projektiranja razvijal počasi. Kakšno leto je ideja zorela.Osvetlitev je zasnovana tako, da ima človek občutek, kot da bi hotela nova svetlobna telesa oponašati dnevno svetlobo steklenih frčad. Gre za svetlobna telesa večjih dimenzij, ki delujejo kot pasovni elementi, podnevi pa so skoraj neopazna. Predstavljeni stanovanjski prostori sledijo vsem zahtevam sodobnega življenja in mu kot takemu ponujajo “esprit” za razvoj.

DATOTEKA:
Uvodnik: Eva Vasileska, Sodobni svetlobniki
besedilo: Lucija Stupica, Ponovno oživljeno podstrešje
fotografije: Bogdan Zupan, Jože Suhadolnik

avtor projekta: Zala Kos
lokacija: Ljubljana
pričetek in konec gradnje: 2001­/2003
tehnološki projekt zasteklitve: V.Vene, u.d.i.s., Alu final Krško
izvajalci posameznih del
ostrešje in kritina: Riko hiše, Ribnica
montažne stene in galerija: Riko hiše, Ribnica
zasteklitev: Alu final Krško

Omogočajo: