Veterinar, notranji oblikovalec, swing jazz pevec, turistični vodnik… Ne, ne gre za igro besed, temveč za eno isto osebo. Miha Lavrenčič si je v podstrehi meščanske hiše uredil svojega ljubljanskega doma. In če le besede ne rečejo dovolj o širini človeka, govori njegov prostor. Vsak dom je unikaten, intimen in pripoveduje zgodbo nekega življenja. Tokrat vam pripoveduje zgodbo Mihovega življenja in ustvarjanja.

 

Prvič sva se spoznala pred leti ob rečnem kanalu Maybachufer v Berlinu, na kavi s skupnimi prijatelji. Predstavili so mi ga kot veterinarja. Takrat mi je po iPhonu pomagal izbirati usnjen jopič in me prepričal, da ima okus.

Drugič sva se srečala, ko se je oglasil na ogledu stanovanja, ki sem ga prodajala v Berlinu, nedaleč od kraja našega prvega srečanja v Kreuzbergu. Takrat sem izvedela, da je po poklicu tudi notranji oblikovalec. Stanovanja sicer ni kupil, izmenjala pa sva si kontaktne podatke in ostala povezana.

Tretjič sem ga videla na odru v Schönebergu v jazz klubu Sally Bowles, kjer je nastopal z Jadranko Juras ob dnevu državnosti, tokrat kot swing/jazz pevec. Bila sem zelo pozitivno presenečena in navdušena.
Miha je danes tudi zelo priljubljen kot turistični vodnik po Berlinu: ljudje, ki jim razkaže svoj Berlin, so navdušeni. Poleg berlinske zgodovine in znamenitosti vedno vključi še Slovenijo in jih povabi tudi k nam (www.miha.berlin).

Berlinska izkušnja v Ljubljani in Ljubljana v Berlinu pa sta me z Miho še posebej povezali.

Miha je Štajerec, Slovenec in ponosen Evropejec. V zgodnjih devetdesetih se je preselil v večstanovanjsko meščansko hišo v Ljubljani. Sprva je tu kot študent veterine živel kot podnajemnik pri operni pevki in korepetitorki Mileni Trost. To obdobje Miha opisuje kot zelo navdihujoče, spoznal je veliko različnih umetnikov in precej pevcev iz ljubljanske opere. Ob prelomu tisočletja je v isti hiši kupil podstrešno stanovanje, ki ga je popolnoma preuredil.
Stanovanje je našlo Miho, on pa mu je vlil svetlobo in si uredil svoj ljubljanski dom.

Že od nekdaj ga je zanimalo oblikovanje in opremljanje prostorov, in po zaključenem študiju veterine in zaposlitvi se je vpisal na italijansko šolo notranjega oblikovanja Istituti Callegari, po končanem študiju pa je ustanovil svoje podjetje za notranje opremljanje.
V prostem času se je intenzivno posvečal glasbi, posnel svoj prvi album, njegov video so vrteli na postaji MTV, nastopal je v Sloveniji, na Dunaju, v Berlinu, Barceloni in Washingtonu (www.mykelowe.com). Iz pop glasbe se je vrnil k svoji prvi ljubezni: swingu, jazzu in soulu.
»Imam dva domova. V Berlinu sem našel drugi dom,« pravi Miha, ki živi v Berlinu zadnjih 13 let.
»Dom mi pomeni prostor, kjer se umirim, sprostim in zajadram v svoj svet, kjer lahko sproščeno ustvarjam in razmišljam.

 

 

Miha je bil vedno razpet med zelo različnimi projekti; poleg oblikovanja in petja se je lotil tudi vodenja turistov po Berlinu: to čudovito mesto jim razkaže na svoj posebni način, peš ali na kolesu, in po odzivih sodeč so turisti z vsega sveta nad vodenjem navdušeni.

Miha prisega na redno »čiščenje življenja« – treba se je ločiti od določenih stvari, navad, ki jih ne potrebuješ več ali te omejujejo. Prostor, ki diha, je zanj največja dobrina stanovanja.

Od precej divjih barv izpred mnogih let je prešel na bolj umirjene barve, ki jih v svojih projektih uporablja zdaj. »Verjetno je to povezano tudi z odraščanjem,« pravi.

 

 

Miha najde navdih za svoje projekte na zelo različnih krajih – Berlin ga neizmerno navdihuje, saj je mešanica starega in novega, vojne in miru, delitve in združevanja, hrepenenja po svobodi. Barv.

V njegovem domu v Ljubljani ima vsak kos opreme svojo zgodbo.
»Te stare lesene smuči mi je podarila in podpisala gospa Trost,« pove Miha.
Na okenski polici sedi ena njegovih najljubših pevk: Amy. Na zofi leži blazina, ki jo je za Ikeo oblikovala njegova sestrična Andreja Špegel. Nad zofo se proti stropu razteza fikus, ki ga je s prijateljicami privlekel iz Avstrije in ki se razveseli, ko ga Miha obišče in zalije ob vsakem od svojih obiskov Ljubljane.

 

Stanovanje odraža veliko ljubezen do Berlina in ima zelo industrijski, a vendar domačen pridih. Umirjene barve, ki sprostijo. Veliko svetlobe. Les, opeka in železo. Italijanski Kartell, ki ga obožuje. Nekaj kosov danskih oblikovalcev. Klasična retro stola, ki ju je dobil od svoje skoraj 101-letne nane. Miniaturni trabant z enega njegovih prvih obiskov Berlina. Leseni svečniki in kovinske industrijske luči. Vsak detajl v stanovanju je premišljen in vsak centimeter izkoriščen. Malo je veliko. Majhna, popolnoma opremljena kuhinja. Skrite omare. Star obešalnik gospe Trost. Rebrasti radiatorji surovega industrijskega videza. Rdeča veterinarska diploma. Velika zložljiva miza, ki neopazno sloni ob steni kot ogromna črna slika – Miha jo uporabi, kadar pogosti prijatelje s poznim zajtrkom. In slike, fotografije, ki govorijo svoje zgodbe.
Ta prostor pripoveduje zgodbo Mihovega življenja. Življenja, polnega različnih ustvarjalnih trenutkov in druženja s prijatelji, ki mu poleg družine pomenijo največ.

 

»Brez prijateljev ne bi mogel živeti,« mi pove.
»Vse, kar je tu, uporabljam. Vse ima svoj namen.

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska, Prostor doma kot pripovednik zgodb
Besedilo: Ana Gruden, Miha Lavrenčič
Fotografije: Primož Korošec