Pravijo, da je dom veliko več kot le lepo stanovanje. Torej arhitekt ima občutljivo nalogo, medtem ko oblikuje prostor, da zna prisluhniti svojemu naročniku in upoštevati njegove želje, nacin življenja in načrtov za prihodnost. In končno najti kompromis med želenim in možnim. Projekt v nadaljevanju je rezultat uspešnega sodelovanja, sporazumevanja ali celo soustvarjanja. Fotografinja Tina Deu je odprla vrata svojega doma in nam približa svojo zgodbo, svoje doživljanje prostora…

 

Tu so bile hruške.

V Ljubljani, za vogalom hiše, v kateri stanujem, na Levstikovem trgu, je galerija Fotografija in tu sem spoznala fotografinjo Tino Deu. Kot se to pri komunikativnih ženskah včasih zgodi, sva hitro navezali stik in povabila me je na obisk v svojo novo hišo, kamor sta se z osemnajstletno hčerko Tio preselili pred približno letom dni.

Pripeljala sem se v Trnovo na Mokrško ulico in parkirala pred zelo sodobno hišo, ki se je kljub svoji novodobnosti nevsiljivo priključila večinoma starejšim hišam v ulici. Parkiram in pozvonim. Sledi Tinin nasmeh in skozi asketski vhod se mi odpre svetel bivalni prostor. Pogled prek vhoda, kuhinje v dnevno sobo. Na desni zagledam Tinino fotografijo. Enonadstropna enodružinska meščanska vila z vrtom z obeh strani, ki sta jo zasnovala mlada arhitekta Janez Brežnik in Marko Tul.
Programsko oz. vsebinsko je hiša razdeljena v tri osnovne sklope, tri kubuse.
Izrazito podolgovata oblika parcele ob ulici je narekovala orientacijo hiše v smeri vzhod–zahod. Ob vzdolžni vzhodni stranici parcele so v pritličju dnevni bivalni prostori, ki se odpirajo na zasebni vrt na zahodni strani. Nanj je pravokotno pripet fotografski atelje, ki formira vhod v hišo, hkrati pa loči vhodni, bolj javni del hiše. V nadstropju je kubus s spalnicami. Da bi zagotovili čim večjo zasebnost glede na bližino sosednjih hiš, se prostori pretežno odpirajo proti zahodu in vzhodu, atelje pa zaradi specifičnih potreb glede svetlobe potrebuje enakomernejšo osvetlitev, ki jo zagotavlja severna orientacija.

 

 

Kako se je začelo?
Tina: Parcela, ki nama jo je podaril moj oče, je že generacije v lasti naše družine. Ko je bil ta predel še trnovsko predmestje z veličastnimi hrastovimi drevesi in travniki, polnimi poljskih rož, je imel moj stari oče na tej parceli sadovnjak s stotinami viljamovk, ki smo jih kot otroci tu na Mokrški prodajali. Tu smo tudi mi, bratranci in sestrične, odraščali.

To diši po lepem otroštvu …
Tina: Stric Matjaž Deu, prav tako arhitekt, nam je sredi vrta zgradil pravo družinsko otroško igrišče, ki je bilo ekskluzivno naše. Vse je bilo iz lesa – gugalnice, peskovnik, tobogan … Imeli smo vse, skoraj smo bili na neki način samozadostni.
Kdaj se je začela pozidava parcele?
Tina: Prvo hišo je na tej parceli zgradil moj oče, za njim pa še njegovi bratje in sestra. Kasneje so jo razparcelirali, tako da zdaj tu živimo. Vsak je dobil svoj del.

 

 

 

In prišla je odločitev za gradnjo tudi pri vaju?
Tina: Da bi se odločili za gradnjo, je bilo treba izbrati pravega arhitekta, ki bi nama bil blizu. Kar pa se je izkazalo za težavo.

V čem je bila težava?
Tina: Imela sem težavo z arhitekti, ki so bili malo pokroviteljski. Kot da vse vedo. Pogrešala sem pravo komunikacijo – ne da te nekdo samo posluša, ampak da te tudi sliši in vsaj poskuša razumeti …

Kako sta na koncu našli pravega arhitekta?
Tina: Po spletu naključij. Janeza Brežnika sem srečala po nekem koncertu prek prijateljev. Takoj mi je vzbudil prijeten občutek.

Kaj vaju je prepričalo?
Tina: Da je bil tako prizemljen. Janez nama je znal prisluhniti in upošteval je najine želje.
In sodelovanje je steklo …
Tina: Arhitekt je bil zelo odziven. Od prvega srečanja do idejne zasnove je minilo le štirinajst dni, pri čemer je kar takoj zadel. Že prva idejna zasnova hiše nama je bila blizu.

Koliko časa je minilo od načrta do realizacije?
Tina: Malo. V letu in pol sva se vselili. Arhitekt Marko Tul, ki je bil tudi zraven pri projektu, je rekel, da še ni sodeloval pri projektu, ki bi tako hitro zaživel, kot je najina hiša …

Kako pa si izbrala gradbinca?
Tina: Ko smo imeli potrjen idejni načrt, gradbeno dovoljenje, nabran denar, sem se morala odločiti, kdo bo gradil. Poznala nisem nikogar. Odprla sem računalnik, vtipkala »gradnja hiše« in izpisalo se mi je več različnih gradbincev. Poslala sem povpraševanje na več naslovov, s pogojem, da se gradnja začne zelo kmalu. Gradbeništvo GM Team se mi je odzvalo dve uri po poslanem povpraševanju. Primož Jamnik je poklical in povedal, da si je parcelo že ogledal. Še isti dan sem bila pri njih na sestanku. Nekateri so se odzvali šele čez dva meseca, ko je bila hiša že skoraj pod streho.

In kako se počutita v novi hiši? Je postala pravi dom?
Tia: Zelo mi je všeč, da imava veliko prostora, da lahko povabiva prijatelje. To je prostor za druženje. Z mamo imava radi zabave.

S temi zabavami je povezana tudi zbirka vajinih stolov, ki so prišli na obisk in ostali …
Tina: Res je. Zabave sva prirejali že, ko ljudi še nisva imeli kam posesti. Pa smo uvedli navado, da si stol obiski sami prinesejo s seboj. Okoli velike hrastove mize se je tako nabralo kar nekaj različnih zanimivih stolov, ki so nama bili podarjeni. In prav vsak nosi svojo zgodbo.

In kakšni so komentarji obiskovalcev?
Tina: Vsi najprej opazijo tla, ki so bolj ali manj vsem zelo všeč. Gre za poliran beton oziroma mikrocement (microtopping), ki prekriva vse spodnje prostore: vežo, kuhinjo, dnevni prostor, studio in garažo. Veliko ga uporabljajo v Italiji. To je dober prevodnik za toploto in je dobra kombinacija s talnim gretjem.
Tia (nasmešek): Nekateri pravijo, da manjkajo samo še črte, pa bi bila tla videti kot zebra na cesti.
Tina: Veliko prijateljev navduši tudi prostorna kuhinja, katere linija se nadaljuje v zunanjo steno mojega studia.

 

 

Katere so ključne prednosti hiše, ki bi jih izpostavila?
Tia: Da imam veliko sobo, svojo kopalnico, da je mir. Prav tako je velika prednost, da zraven stanujejo stari starši. Tako je vedno kaj za pod zob, pri babi. Glede na to, da je hiša tako velika, lahko tudi mami fotografira v svojem studiu. Jaz pa si dam na računalnik vadbo in si naredim trening, saj imam prostor za vajo.
Tina: Prednost hiše je poleg vrta zagotovo tudi prostor za delo, moj fotografski studio.
Vse v hiši je tako ali drugače prepleteno s fotografijo in fotografiranjem …
Tina: Res je. Okna v dnevni sobi so oblikovana kot fotografski okvir, okenska polica pa bo prostor za počitek ob toplem kaminu … Samo še kamin je treba dokončati.

Komentar arhitekta Janeza Brežnika:
Interier hiše je živ organizem, ki je vseskozi v nastajanju oz. se spreminja.
Naročnica in njena hči sta z upoštevanjem osnovnih arhitekturnih izhodišč projekta in finančnih zmožnosti sami oblikovali notranjost oz. si jo personalizirali.Zasnova hiše skuša zadostiti bivanjskim in delovnim potrebam stanovalk dveh generacij, jima omogočiti veliko mero zasebnosti in obenem druženja. Objekt izkorišča danosti parcele in omogoča povezavo s sosednjo hišo, ki je v lasti staršev oz. starih staršev stanovalk. Z odnosom do zunanjosti se skuša navezati na zelo prijetno zasnovo soseske Murgle, kjer je ena največjih odlik komunikacija objekta z vrtom.

DATOTEKA
Uvodnik: Elena Budjakoska, Proces soustvarjanja
Besedilo: Ana Gruden, Tu so bile hruške
Fotografije: Primož Korošec, arhiv Tine Deu, Mateja Jordovič Potočnik, Ana Gruden
Arhitektura: Janez Brežnik in Marko Tul

Omogočajo: