Perspektivni – interier

Uroš Rustja spada v najmlajšo generacijo arhitektov, ki je pred kratkim diplomirala na Fakulteti za arhitekturo. Čeprav tako rekoč še nima realizacij, je iz njegovih študijskih projektov na fakulteti in prvih malih posegov ali natečajnih rešitev zunaj nje že mogoče slutiti, da gre za posebno, dokaj zrelo, celovito in obenem občutljivo osebnost. Njegov pristop se izraža v občutljivosti do obstoječega, inventivnih rešitvah posameznih problemov, jasnosti konceptov in njihovi dosledni projektni izpeljavi.

Poslovilna kapela je lahko že v izhodišču, kot tema prvega projekta, lep izziv za mladega ustvarjalca. Kaj je tisto, kar ločuje sveto od vsakdanjega, kako ga oblikovati, s katerimi elementi in materiali ga iz ideje prenesti v stvarnost?

Pokopališče v Avčah leži odmaknjeno od vasi, ob dolgi osi, ki se izteka v pokrajino. Mala nova kapela ob njem stoji nekoliko izmaknjena iz osi in pušča pogledom, da prosto tečejo mimo. Pri tako majhnih in preprostih objektih je postavitev v prostor izjemno pomembna. Kapelo sestavljata poln, trd volumen in tanek zid s streho, ki ga obdaja. S premišljeno sestavo obeh elementov arhitektu uspe v prostor pripeljati posredno svetlobo. In prav svetloba je tisti medij, ki v prostoru ustvarja poseben značaj. S strani obliva glavno steno kapele, v katero je vtisnjena abstraktna struktura križev. Pramen svetlobe se v tleh zariše prav posebej, ko se odbija na razgibani drobni strukturi rečnega proda. Preprosti elementi – zid, streha in polni volumen – so izraženi s preprostimi, domačimi materiali: kamnom, lesom, betonom in ometom. Strukture materialov so podlage, na katerih se lovi svetloba, in senca je tisti zaslon, izza katerega opazujemo njeno pot navzven, v neskončnost.

Predlagateljica:
Maruša Zorec, arhitektka in docentka na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani