LAN (Local Architecture Network – “lokalna arhitekturna mreža”) sta leta 2002 ustanovila Benoît Jallon in Umberto Napolitano, da bi raziskovala arhitekturo kot področje aktivnosti na presečišču več disciplin ter zasnovala vizijo, ki bi zaobjemala družbena, urbana, funkcionalna in formalna vprašanja. Projekti LAN želijo najti elegantne, sodobne odgovore na kreativne in praktične probleme.

LAN je doslej dobil že nekaj nagrad; med njimi je Nouveaux Albums de la Jeune Architecture (NAJA) leta 2004, ki jo podeljuje francosko ministrstvo za kulturo in komunikacije. Leta 2011 je bil dobitnik nagrade LEAF za najboljši trajnostni projekt, pa tudi nagrade SAIE Selection Awards 2011 in posebne nagrade AMO Fondation d’Entreprise Excellence SMA.

Umberto Napolitano je arhitekturo začel študirati v Italiji, študij pa je zaključil v Franciji na École Nationale Supérieure d’Architecture de Paris La Villette. Že med študijem je sodeloval s številnimi arhitekti in biroji.

Foto portret: Benoit Linero

Pravokotni tloris stavbe je vzporeden s fasado gimnazije in magistrata, kar pomaga na novo definirati in okrepiti urbane prostore ter povezati park z bližnjo cerkvijo.

Projekt se želi odmakniti od običajnih predstav o športnih objektih, s tem da odseva podobo okoliških stavb, ki so na novi fasadi videti precej drugačne. Fasada je sestavljena iz dveh plasti: prva (steklena) odeva svetlobo in jo spušča v notranjost, druga (baker) pa odsev obarva in poveča ter daje zaščito pred vplivi stekla.

Dvojna plast zagotavlja idealno izolacijo: les, prevlečen z bakrom, vpija hrup in zmanjšuje resonanco v prostorih, kot je večnamenska športna dvorana. Stavba je zelo prijetna za gibanje in bivanje, saj je zaradi inercije izoliranih betonskih zidov poleti hladna, pozimi pa iz nje ne uhaja toplota. Vanjo prihaja naravna svetloba skozi velika okna na pregradni steni in strehi, vse pa poudarja zunanja osvetlitev stavbe s skritimi LED-svetilkami.

Medtem ko preproste oblike in pravokotna postavitev stavbe dajejo vtis urejenosti prostora, pa fasada ustvarja dvoumnost, saj stavbi odvzema materialnost, tako da je skoraj nevidna. Telovadnica želi biti s svojim posebnim stilom in tlorisom simbol nove vizije mesta.

Arhivski center EDF (Électricité de France) je strateški projekt, ki ima pozitiven vpliv na družbo in okolje te regije. V stavbi, ki je simbol dolgoletne in vidne prisotnosti EDF v regiji, so shranjeni industrijski podatki podjetja.

Stavba je vsebinsko razdeljena na dva dela: arhive in pisarne. Arhivski del je sestavljen iz 20 skladišč po 200 m² z regulirano temperaturo in vlago in lahko vzdrži dveurni požar. Pisarniški del je orientiran v smeri vzhod–zahod in položen v naravno pobočje, zasajeno z drevesi in drugimi rastlinami, od koder je idealen razgled na okoliško pokrajino.

Pridobivanje toplote večinoma temelji na obnovljivi energiji in uporabi toplotne črpalke; zračenje pa omogoča dvosmerni ventilacijski sistem, ki ohranja toploto, kar zmanjšuje porabo energije in zagotavlja visoko kakovost zraka. Ta pristop omogoča pomembne prihranke pri stavbnem plašču, tako da je celotna stavba energetsko in okoljsko izredno kakovostno zasnovana, saj lahko kontrolira ohranjanje in obdelavo vode ter ima zanemarljiv vpliv na okolje.

Da bi stavba dajala vtis lahkotnosti, so v betonske obloge zemeljske barve vtaknjeni zatiči iz nerjavečega jekla, kar zabriše meje stavbe, ki nevsiljivo odseva barve in spremembe letnih časov v okolici.