Snøhetta je arhitekturno podjetje, ki deluje v Oslu na Norveškem in New Yorku v ZDA. Tako je organizirano od leta 1989, ko so v konkurenci več kot 500 arhitektov z vsega sveta prejeli prvo nagrado na natečaju za novo knjižnico v Aleksandriji v Egiptu.Simon Ewings je vodja projektov in višji arhitekt v podjetju. Biro ustvarja v lastnem poslopju, ki je bilo nekoč skladišče na obrežju pristanišča v Oslu. Mirnost lokacije in odprt tloris prostorov vzpodbujata željo po sodelovanju ter lajšata komunikacijo in izmenjavo izkušenj. To s pridom uporablja več kot 120 zaposlenih, ki pripadajo 17 narodnostim. Zaposleni so načrtno  pomešani po spolu in starosti.

Biro Snøhetta si je pridobil ugled zaradi ohranjanja trdnih vezi med krajino in arhitekturo pri vseh projektih. Zagovarja idejo skupinskega dela skozi celoten proces ustvarjanja. Podjetje je večdisciplinarno, saj v njem delujejo arhitekti, krajinski arhitekti, notranji oblikovalci ter industrijski oblikovalci z ramo ob rami z umetniki in inženirji.
Kot pravi Ewings, si v praksi prizadevajo najti oblikovalske rešitve, ki so ekološko učinkovite in hkrati estetske; pri tem pa je cilj doseganje »dobre rasti«, torej prostorov, ki so empirični, restavracijski in privlačni. Ustvarjajo dostopna bivališča, prilagojena lokalni kulturi, podnebju in ekosistemu. Ewings poudarja, da sta neprestano raziskovanje in napredna tehnologija ključni orodji v ustvarjanju finančno sprejemljivih trajnostnih oblik.

Arhitekti Snøhetta so predlagali, da bi bili produkcijski prostori operne hiše nekakšna racionalno zasnovana “tovarna”, ki bila funkcionalna in hkrati prilagodljiva.

Stavba povezuje mesto in fjord, urbanost in pokrajino. Na vzhodnem delu je “tovarna” umetelna in razgibana. Mimoidoči lahko opazuje, kaj se dogaja v stavbi: vadbene sobe za balet so v prvem nadstropju, delavnice pa v pritličju.

Za arhitekturno zasnovo stavbe so bile bistvene različne oblike, barve, teksture in temperature materialov. Arhitektura Snøhette je narativna in material bistveno določa prostore. Uporabili so štiri različne materiale: bel kamen (italijanski marmor) za “preprogo”, hrastov les za “valovito steno”, kovino za “tovarno” in steklo vsepovsod za prosojnost.

Glavna dvorana v klasični obliki podkve je namenjena 1.400 gledalcem in razdeljena na parter, lože in balkone. Tehnični prostori so nad tretjim balkonom. Niša za orkester je zelo prilagodljiva; višina in velikost se lahko regulirata s tremi dvigali.

Kompleks, ki bo končan leta 2011, se bo raztezal na 50.000 m². V njem bodo različne stavbe, namenjene kulturi, med drugim avditorij, kinodvorana, knjižnica, galerija, muzej in arhiv.

Dvorana s 1.000 sedeži bo večnamenska. Knjižnica s 300.000 knjigami bo središče znanja in bo prosto dostopna vsem. V galeriji bodo predstavljene velike potujoče razstave, prav tako pa bo namenjena družabnim dogodkom, banketom in konferencam. Muzej in arhiv bosta živahno dogajanje povezovala s preteklostjo in tradicijo družbe, ki ji je namenjen center.