Interier leta 2007

Arhitekta Katjuša Kranjc in Rok Kuhar sta s soavtorico, arhitektko Sandro Banfi Škrbec, zasnovala širitev interierja restavracije Cubo. Arhitekta vedno želita svoje prostore zaznamovati s potezo, ki je samo tam, enkratna. Njuni interierji so izvirni in nepozabni, a ne modni, so ekspresivni in zaznamovani s časom, vendar ne s trendom. Prostor razširitve je predeljen na manjše segmente, ki ustvarjajo intimnejše ambiente s premišljeno postavljenimi posameznimi akcenti, ki vzpodbujajo obiskovalca k odkrivanju nepreglednega in zanimivih neobičajnih detajlov, materialov in obdelav. Ustvarjene kompozicije, postavitve in izjemno premišljene osvetlitve delujejo dramatično.

V restavraciji Cubo na Šmartinski cesti v Ljubljani so se v sorazmerno kratkem času razvili kar trije interierji. Kako je potekal ta razvoj?
RK: Prvi interier so zasnovali Aksl arhitekti, ko pa se je leta 2006 lastnik odločil za širitev lokala in nadgradnjo ponudbe, je izbral za arhitekta naju. Tretji del, ki je bil odprt pred kratkim in sva ga zasnovala kot nadaljevanje razširitve, pa je pravzaprav pomenil renovacijo prvega dela. Ta del oblikovno sledi prejšnjemu, izkoristili smo protikadilski zakon in uporabili materiale, ki so bili do sedaj zapostavljeni – kubično zasnovo mehčajo tkanine. Odziv nanj je res izjemen. Danes ima celoten interier skupne poteze, čeprav sta oba dela oblikovno ločena.

Kako ste postavili koncept interierja razširitve Cuba?
KK: Pobuda za ureditev restavracije višjega ranga je prišla z naročnikove strani, saj so obiskovalci sprejeli začetni interier in ga želeli več. Ambient razširitve je bil zasnovan z vizijo nadgradnje, tako notranje opreme kot kulinarične ponudbe. Ker je bil prvi del dokaj odprt, je bila želja naročnika ustvariti intimnejše manjše prostore za zahtevno publiko. Osnovni koncept je zasnova kubičnega prostora s prepletom odprtih in zaprtih ambientov, ki zagotavljajo intimo, a hkrati odpirajo in dopuščajo poglede. To smo dosegli z ekspresivnimi lesenimi predelnimi stenami in premišljeno osvetlitvijo.

Osvetlitev je ena izmed zelo pomembnih elementov oblikovanja interierja, čeprav pogosto premalo upoštevana. Uporabili ste izkušnje in poznavanje sveta oblikovanja svetil, s katerim se Rok že dolgo ukvarja. Ali nam lahko odkrijete, katere so posebnosti osvetlitve?
RK: Del razširitve je v celoti osvetljen tako, da se svetlobna telesa ne vidijo, oziroma niso izpostavljena. Jakost svetlobe je mogoče v celotnem prostoru regulirati in s tem ustvarjati posamezne mikroambiente glede na potrebe obiskovalcev. Svetloba za poslovno kosilo je nekaj povsem drugega kot za intimno večerjo. Osvetljuje se le miza, in sicer predel na mizi v premeru enega metra, prehodi okrog miz so manj osvetljeni. Izvori umetne svetlobe so pozicionirani v stenah in na stropu. Na predelne stene projicirana svetloba ustvarja posebne efekte, ki mehčajo kubusno zasnovo. Svetila na stropu pa so zasnovana na premišljenem rastru, ki sledi tlorisni razporeditvi miz. Različni sklopi miz se lahko premikajo v osi, luči pa se tej mobilnosti prilagajajo, saj se vsaka posebej lahko prižiga/ugaša in regulira.
Tako ima vedno vsak gost osvetljeno mizo in hrano, sam pa je manj osvetljen.

Cubo skriva in odkriva še več zanimivosti, kot so “lovska soba”, sanitarije, … Kako ste pristopili k oblikovanju interierjev teh prostorov?
RK: Odmaknjenost restavracije Cubo na obrobje mesta je vzeta kot prednost, navsezadnje postaja okolica vedno bolj urbana. To ni obmestna gostilna ampak restavracija, ki spada v center. Zasnovana je kot urban ambient.
Zato je “lovska soba” nekaj povsem drugega, kot je bila do sedaj. Vsaka dobra gostilna ima lovsko sobo, v Cubu je ta sodobno oblikovana. Pomembno je dejstvo, da smo uredili svoj dostop in vhod do nje, tako da lahko gost neopažen pride in odide. Zanimivo je, da se je ime “lovska soba” prijelo, čeprav ni značilna za urbano sredino.
KK: V delu razširitve je razporeditev miz urejena velikopotezno, na kvadraturo ni veliko sedežev. Na 400 m2 je le 130 sedišč, kar je nadstandardno. Ob tem se je tudi servisni del povečal na 300 m2. Nivoju oblikovanja interierja restavracije mora slediti nivo sanitarij, katerim smo res namenili veliko časa in tudi prostora, tudi na račun kakšne mize manj. Na primer pipe, ki so posebnost predprostora, je posebej za ta namen oblikoval Rok.

Danes je brez rezervacije težko dobiti prosto mizo. Ali je temu botrovala oprema interierja razširitve?
KK: Odločilno pri končnem uspehu je dobro sodelovanje med naročnikom in arhitektom, tu ne gre več za klasično razmerje, ne gre za estetiko, ampak splošno sinergijo. Naročnik – lastnik mora prostor razumeti, saj on ostane tam in ga vodi. Boštjan Trstenjak je poleg tega tudi estet in perfekcionist, ki si želi, da je vse dodelano. Sama oprema prostora ni dovolj , če hrana ni v redu, če strežba ni na nivoju, se gost ne bo vrnil. Vse to je zasluga lastnika. Tako zanj kot tudi za nas je res veliko zadoščenje, da je restavracija zasedena. Prav zato je kasneje naročnik tudi vztrajal, da se še prvi del obnovi, saj je večina gostov želela sedeti v novih prostorih razširitve Cuba. Zdaj je restavracija enotno oblikovana in je dobila povsem novo dimenzijo.