Project Description

Oskar Kogoj, Družina počivalnikov Gondola, 1969/70

Brezčasno slovensko oblikovanje

Oskar Kogoj, diplomant beneške akademije, eden redkih diplomiranih oblikovalcev takrat pri nas, se je konec šestdesetih let lotil naloge oblikovanja sedeža, sicer ene najpogostejših in najbolj priljubljenih oblikovalskih nalog tistega časa. In to ne kot sam svoj mojster, temveč je drzno posegel v že ustaljeno prakso naše industrije, ji dal nov zagon in vzorec, ki je bil do danes le redko presežen. S pomočjo številnih strokovnjakov in z raziskovanjem počivanja kot posebne kategorije je prišel do izjemno kreativne, drzne in brezčasno uporabne oblike počivalnikov Gondola, ki združujejo likovne, ergonomske in tehnološke kvalitete v materialu, ki do takrat v naši pohištveni industriji ni imel omembe vrednih vzorov. Počivalnike so izdelovali v Meblu v Novi Gorici, žal v omejeni seriji, kar pa ne pomeni, da jih ne bi bilo mogoče danes ponovno z uspehom tržiti.

Za zgodnji industrijski dizajn Oskarja Kogoja bi lahko rekli, da je bil pred svojim časom. Leta 1969 je Kogoj postal sodelavec raziskovalnega inštituta Meblo v Novi Gorici in razvil serijo plastičnih počivalnikov, katerih dizajn in material sta utelešala duh časa, njegova dodana vrednost pa je bila seveda tudi v pristopu do stola in razvoju od začetne ideje do končnega produkta, ki je zahteval serijo antropometričnih in psihofizioloških testiranj. Ni naključje, da se je počivalnik znašel v takrat najuglednejših strokovnih revijah – leta 1970 so ga predstavili tudi v newyorški reviji Mobilia.

Predlagateljca:
Lenka Bajželj, muzejska svetovalka
Foto: dr. Stane Bernik
————————————————

Intervju: Oskar Kogoj

Vaš bog je ljubezen, pravite. Naslov letošnjega Meseca oblikovanja je strast; v kolikšni meri je vaše vodilo strast?
Nisem tako zelo strasten, kajti strast ni dobra stvar. V ljubezni ni strasti, strast je že dekadenca človeka, mi pa rečemo, da je nekdo strasten, če globoko ljubi, kajne? Čista ljubezen je imeti rad eno stvar, ampak tudi z racionalnim delom, ne samo z intuicijo, saj strast pomeni tudi negativnost. Strast je tudi kvartopirstvo, goljufija. Ta beseda mi ni všeč, ker gre čez neko mero. Pri profesionalnem delu se uporablja ljubezen. Vsako stvar, ki jo delamo, moramo delati z ljubeznijo – ne da potencialno govorimo o ljubezni, ampak da je avtomatično vgrajena v naš sistem. Dolžnost pa je, da omejujemo strast. Že Plečnik je, ko je mislil na strast, mislil na energijo, ki jo ima v srcu, na zmaja – ker strast je bila zanj zmaj. Pred svojimi študenti je izjavil: »Ko sem ga ukrotil, mi je služil.« Moč moraš premagati in ugotoviti, kar je prav in kaj ni, ter pravilno dozirati stvari. Postati moraš moder, modrost je mati vedenja.

Kako pa se je začelo vaše sodelovanje z Meblom?
Bilo je nenavadno, da so me najprej preizkusili, ko sem prišel v Meblo. Prišel sem iz Milana, po končanem šolanju v Benetkah sem bil dve leti profesor na beneški univerzi UIA, Università Internazionale d’Arte di Venezia e Firenze, še prej pa sem bil asistent na visoki šoli za industrijsko oblikovanje v Benetkah Ai Carmini. Hkrati sem delal v Milanu, in ko sem prišel domov, sem moral k vojakom. Mislil sem si, če bom dobil kakšno delo, bom ostal v Ljubljani. Veste, pri nas je bila takrat močna industrija – svetovno znana industrija. Obstajalo je veliko bogastvo. Meblo je imel tudi podružnico Meblo Italiana. Poglejte čudež – ko sem bil še študent srednje šole v Ljubljani, sem preoblikoval znak Mebla. Moj profesor Miloš Požar je bil prijatelj direktorja Vrtačnika in rekel mu je, da ima nadarjenega študenta, ki mu lahko naredi zaščitni znak. Tako sem znak, ki je bil nemogoč, preoblikoval v sodoben oblič. Zanimivo, ko pa je kasneje prišla nova skupina dizajnerjev, so ta oblič obrnili narobe – proti sebi; takrat sem rekel – to pa je propad Mebla! In res je bil. No, začeli smo z investicijami. Meblo je imel tudi svoj inštitut, ki ga je vodil inženir Viktor Arh.

Kdaj pa so ustanovili raziskovalni inštitut?
Že pred mojim prihodom so ga imeli. Tam je bilo zaposlenih veliko inženirjev in arhitektov. Meblo je bil uspešen tudi zaradi tega velikega direktorja in tradicije solkanskih mizarjev, ki so ustanovili Meblo, saj so bili veliki oblikovalci lesa. Poglejte samo italijanski parlament: oblikovali so ga solkanski mizarji – zmagali so na natečaju. Tu je bila velika tradicija lesa. Z novimi materiali pa se je pojavila priložnost, da bi napravili serijo počivalnikov. Dobil sem to nalogo in sem začel naprej delati malo po intuiciji, potem pa se je naloga razvila.

Je bila njihova ali vaša želja, da se izdela serija počivalnikov?
Najprej sem za Meblo naredil serijo plakatov za Jogi. Potem pa sem rekel, da bi rad delal svoje delo. In to je bila težka naloga. Veste, da se s stoli ukvarja vsa človeška civilizacija, od Egipta naprej. Meni se je takrat odprla neka druga dimenzija stola. Vsak vladar, faraon, je imel več stolov – od otroških stolčkov pa do prestola – in stol je bil pisana knjiga, popisana s hieroglifi o življenju faraona. In to je izrednega pomena. Tudi jaz sem imel kot otrok svoj stolček. Zanimivo je, kako se je to prenašalo. Mi Slovenci smo dediči grško-rimske in egipčanske kulture. Že naša lokacija nas povezuje z Jantarjevo potjo. Stol je bil vedno simbol in prispodoba človeške konstrukcije. Če sem želel delati stole, sem se moral osredotočiti na našo tradicijo, se pravi na to, da izhajamo iz družin, ki so bile industrijsko in obrtniško zelo razvite, a večplastne. Gnala me je velika želja po spoznanju – kaj je za stolom? Ni samo stol, pozneje denimo ugotovimo, da so imeli naši predniki enake stole, ampak da so bili to obredni stoli, da je bilo sedenje način meditacije ali pa kontemplacije na poseben način in da je to v naših, slovenskih koreninah.

Počivalnike ste oblikovali na podlagi odtisov človeškega telesa v snegu. Kako ste dobili to zamisel – da bi eksperimentirali s snegom?
Prosil sem Igorja Pignatarija, zelo znanega športnika, ali bi se lahko zame usedel v sneg, tako za šalo, in je privolil. Zraven je bil tudi slikar Silvester Komelj, pa še drugi prijatelji in obrtniki. Združevalo se je vse mogoče znanje.
To, kar nas je vodilo, je bila velika igra z močnim rezultatom. Ko prideš v tovarno, moraš zanjo narediti nekaj dobrega. Nekaj moraš prispevati, saj drugače nisi vreden. To je bistvo. Tudi v ljubljanski in v beneški šoli se je ohranjala velika tradicija kulture. Za osnovo sem imel duhovnost in tradicijo. Moj ded je, na primer, iz orehovine izdeloval propelerje za letala.

Kako pa ste se lotili zakonitosti počivanja?
Natančno smo preučili najboljše stole, ki so obstajali, v tehnološkem vidiku, od Eamsa in Miesa van der Roheja naprej. Svetovni izzivi so bili. Poznal sem proizvodnjo. Izziv je bilo narediti nekaj takega, kar bi to preseglo. Šlo je za tekmovanje, in bolj ko človek odpre svojega duha, bolj lahko poleti.

Jaz sem se igral, in namesto da bi se usedel v seno, sem se usedel v sneg, potem v gumo, potem v popolnoma novi plastični material poliuretan. Imeli smo napredno tehnologijo, bili smo povezani z evropsko tehnologijo Bayer, hodili smo na potovanja. Potem smo počasi z mojstri izdelali celo serijo.

Kakšno tehnologijo je zahteval ta stol?
To, kar se je pojavilo v tistem času, so bile tudi zelo plemenite plastične mase, poliestri, ki so zares plemeniti materiali. Takrat se je pojavila možnost eksperimentiranja s temi materiali in zato je ta stol takšen, kot je. Ker smo razvijali tudi nove tehnologije. Bili so inženirji, ki so to v Meblu reševali.

Kakšna je bila ta plastika?
Ta plastika je armirana. Takrat je bil tehnični direktor inženir Mirko Pajntar, ki je vodil tehnično plat celotne tovarne.

Ta stol je verjetno zahteval nov tehnološki postopek za izdelavo. Kaj je bilo za vas najbolj zanimivo s tehnološkega vidika?
Zanimivo je to, da se ta primarna misel – usesti se v sneg – da skozi znanost in znanstvene eksperimente prenesti v drugo obliko. Ko smo eksperimentirali, je bil zraven tudi dr. Stane Bernik. Bilo je sinhronizirano timsko delo. In to je doživelo po moralni plati velik uspeh. Po dejanski pa – koliko stolov se je prodalo? Nekaj se jih je … Tovarna pa je potem počasi šla v ekonomsko smer in v odločanju so prevladali ekonomisti, ne pa oblikovalci in tehniki. Ekonomija pa ni vse – še danes odločajo ekonomisti, ne pa strokovnjaki.

Koliko časa so bili počivalniki na tržišču?
Bili so različni. Prodajali so se nekaj let. Predvsem so bile še vedno težave s tehnologijo.

Kakšne?
Mali stoli, enega imam tudi doma, tisti, ki so bili oblečeni v kožo, so bili za posebno počivanje in smo jih izrabili do konca. Kolikor mi je znano, so tudi v Afriki opremili z njimi neko letališče, zaradi vročine pa se je mehki del ločil od trdega. Tehnologija je bila premalo dodelana.

Zakaj pa je ta stol po vašem tudi danes aktualen?
Sam sem bil presenečen nad svežino in izvirnostjo tega stola. Zakaj je Prešeren danes aktualen? Zato, ker je izvirna duša, iskreno je pisal o ljubezni. Mogoče takrat še ni bil čas, da bi se ta stol proizvajal, a povem vam, da se nekateri zanj spet zanimajo. Danes smo še bolj potrebni tega stola kot takrat.

Zakaj?
Ko je človek utrujen, potrebuje sprostitev, meditacijo. Ta stol pa je prav za to. Treba pa ga je približati tržišču, kar je spet druga naloga. Takratni predsednik društva oblikovalcev, arhitekt Ivo Spinčič, je rekel, da če je nekaj dobro, tisto dobro vedno pride na dan. Značilno za moje delo pa je, da je pred časom.

Je bilo pred časom tudi to, kar ste delali na raziskovalnem inštitutu?
Določene stvari da, a to je stalo veliko denarja, raziskave in drugo. Ves svet je pisal o teh počivalnikih, vse strokovne revije. Takrat je bila Slovenija res v svetovnem vrhu. To je dobra osnova za to, da spet napravimo ta stol. Moramo dobiti nekoga, ki bo vložil v produkcijo. Zdaj sem imel srečo, da sem poiskal te materiale, na srečo sem jih našel in zdaj se ukvarjam z redizajnom. S sodobno tehnologijo in z naravnimi materiali, kolikor je mogoče. Danes imamo zelo dobre materiale.

Počivalnik je zahteval veliko raziskav, še posebej antropometričnih. Kako so potekale?
Takrat smo se seznanili z dr. Sušnikom, ki je opravljal te meritve. To je bil velik izziv, kot medicina dela. Postavil je metode, s katerimi je pridobival rezultate. Vsak stol ne more biti izpostavljen temu. Meblo pa je opravljal eksperimente, npr. koliko časa neki stol vzdrži. Tu gre za osnovne točke, kjer je oseba sedela in se naravno premikala, in na podlagi primerjalnih študij teh točk je strokovnjak ugotovil, ali je stol primeren. Ali se človek dobro počuti po dveh urah in kaj se dogaja z okostjem.

Zakaj so produkcijo počivalnikov že po nekaj letih ukinili?
Ker je Meblo padel pod ekonomijo. Začela se je neka nova investicija. Nočem govoriti o tem … Ekonomisti so se pač odločili za drugo smer. Tu je bilo veliko zanimivih ljudi, ki so sodelovali v raziskovalnem inštitutu – modelarji, mojstri, tapetniki, inženir kemije, cela ekipa. Inštitut nas je tako zanimal, da smo vsi vse počeli z ljubeznijo. Vsi so bili srečni, da so lahko tu delali, potem pa se je tovarna odločila za drugo smer.

Zakaj bi po vašem mnenju morali tudi danes vzpostaviti raziskovalne inštitute?
Danes ti inštituti obstajajo v velikih avtomobilskih industrijah – a jih spet vodijo ekonomisti. Zakaj je Fiat zatonil? Ker so ga vodili ekonomisti. Če bi danes začeli delati inštitute, bi bilo ravno tako kot na področju znanosti – velikokrat nastane oblika, ki je sama sebi namen. Bolje je, da se ob neki nalogi povabi najboljše strokovnjake. Pri kreacijah se vedno vse ne posreči in preživijo samo najboljši. Vsak izdelek in sodelovanje mora nečemu služiti. Velika tovarna je to prenesla, majhna pa tega ne more. Raziskovalno delo je tisto, kar je pri oblikovalcu najpomembnejše. Če nima možnosti, da raziskuje in eksperimentira, ne bo nikoli nobenega rezultata. Sam sem bil najboljši študent, vsi so me podpirali, in ko sem začel delati, je bilo, kot da nisem znal nič, saj nisem imel dovolj izkušenj. Moral sem začeti iz neke osnove. Imel sem premalo izkušenj. Glavna stvar danes je, da ni raziskovalnega in eksperimentalnega dela – že na univerzi ne.

Počivalniki izžarevajo duh šestdesetih let …
Tisti čas je bil sorazmerno srečen čas. Tovarne so uspevale, lepe trgovine so nastajale. Po destrukciji v drugi svetovni vojni je tehnologija šla naprej. Razvoj je nujno potreben za to. Ampak tista faza je bila oblikovalska. Žal mi je, ker ustreza danes samo marketingu. Kaj se danes najbolj prodaja? Tisto, kar najbolj izrablja človeka in strasti.

Tudi vi ste za model uporabili izjemno lepo manekenko …
Ja, to je bila takratna mis Jugoslavije.

Spraševala: Saša Šavel
Foto portret: Mateja Jordovič – Potočnik