Project Description

Opera Bar

Interier Leta 2006

Nagrado Intereir leta 2006 sta za oblikovanje notranjščine gostinskega lokala Opera bar v Ljubljani prejela arhitekta Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič.
Sodobno zasnovan interier je ohranil duha prostora nekdanjega popularnega ljubljanskega Mesing bara, obenem pa je postal kreator družabnega življenja na ljubljanski promenadi. Logična funkcionalna zasnova, eleganten izbor materialov in domiselno oblikovani detajli, ki se navezujejo na kulturno tradicijo Ljubljane, ostajajo namenoma v “drugem planu”: arhitektura oz. interier je ozadje življenja!

Arhitekta, ki sta diplomirala v Ljubljani, se izpopolnjevala in izobraževala v tujini, leta 1990 prejela Piranesijevo priznanje, leta 1991 priznanje srebrni grb mesta Celje, leta 1994 Plečnikovo medaljo za ureditev Cankarjevega nabrežja v Ljubljani in ponovno leta 2003 za poslovno stavbo Linde MPA v Ljubljani, danes ustvarjata v svojem biroju Atelje Vozlič.
Področje njunega delovanja je široko, od interierjev enodružinskih hiš do družbenih, poslovnih, rekreativnih in šolskih objektov ter urbanističnih ureditev.

Foto: Mateja Jordovič – Potočnik
————————————————

Intervju: Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič

Projekt za Opera bar je nastajal leta 2002, izvedli so ga leta 2004, kot kaže, pa je zelo aktualen tudi danes. Kaj je po vajinem mnenju tisto, kar mu daje komponento brezčasnosti oziroma prepoznavnosti danes?
VVK: To, da rečete, da je v tem nekaj brezčasnega in prepoznavnega, je zelo velik kompliment.
MV: Morda pa je najin bar le toliko samosvoj ali drugačen od večine novih, pretežno “instant” lokalov. Verjetno je odločilno tudi dobro počutje, ki ga ambient ponuja.

Mesing bar je bil sinonim za meščanski prostor druženja in srečevanj ljubljanskih intelektualcev, umetnikov, svobodno mislečih … Takšnih prostorov je v Ljubljani malo; kako sta se lotila te občutljive naloge?
VVK: Negovati, kopičiti razpoznavnost, ki temelji v kontinuiteti lastne kulture, čutiva kot osebno obveznost. Tako je najin Opera bar zamišljen kot arhitekturni manifest, s katerim opozarjamo na umeščenost naših korenin. Veseli naju, da so to najino misel odčitali tudi mnogi kolegi iz sosednjih držav. Dosegla sva, kar sva s tem interierjem želela. Klientela Mesing bara se je vrnila. Ljubljana je dobila nazaj svoj lokal.
MV: Bila sva zelo vesela, da bova lahko ustvarila prostor tudi za našo srednjo ali malo starejšo generacijo. Programsko naj bi poleg gostinstva lokal deloval zelo široko: od jazza do housa, od literature do filma. Žal se večina tega še ni uresničila. Rad bi, da bi se vaše zgornje trditve zavedel tudi lastnik, da bi tam lahko doživeli tudi kaj več …, pa zato manj neumitih stekel, slamnato-plastičnih rožnih »aranžmajev« in seveda obupne »otvoritvene preproge« pred vrati.

Estetika Opera bara uporablja likovne elemente avstralskih aboriginov. Kako sta oblikovala odnos med duhom avstrijske kavarne ter časovno in civilizacijsko tako oddaljeno aboriginsko kulturo?
VVK: Takrat je bila v Ljubljani velika razstava z naslovom Avstralska pomlad. Velikokrat sva si ogledala, kar so prinesli na ogled v Cankarjev dom, in njihova sodobna likovna umetnost naju je povsem prevzela. Zelo rada bi si ogledala svet, ki asociira tako univerzalne stvaritve. Lastnik lokala prihaja iz Avstralije, je slovenski ekonomski izseljenec. Kulturnega miljeja svoje rojstne domovine ne pozna, ima pa veliko veselje do tveganja v svetu nepremičnin. Torej, imela sva nalogo, material za delo in denar za realizacijo. Aboriginski pridih sva uporabila kot dekor, kot šopek svežih rož. Ostalo se je našlo v naših pozabljenih kavarnah. To je vse.
MV: Aboriginskih skulptur je v baru izrecno preveč. Nikoli nisva želela ustvariti tematskega lokala. Hotela pa sva na neki abstrakten način s poslikavo in predvsem s koloritom opozoriti na željo naročnika, da prihaja od »doli spodaj«. Aboriginski »vesoljci«, ki nekako oddaljeno lebdijo nad nami, lahko za vsakogar od nas pomenijo neko drugo intimno zgodbo, iz preteklosti, prihodnosti, ali pa kar naše notranjosti. Sicer pa tradicija kavarn tudi pozna izlete v tuje kulture, na primer Cafe Imperial v Pragi.

Polje vajinega delovanja in načrtovanja je izredno široko. Vedno več arhitektov je vse bolj ozko usmerjenih in se večinoma ukvarjajo le z enim od segmentov načrtovanja. Kje in kako vidva pridobivata in ohranjata takšno načrtovalsko kondicijo?
VVK: Sama sem tako radovedna in pripravljena razmišljati o vsem mogočem, da niti ne opazim, da se odpirajo vedno nove strani. Če bi obvladali dvajset jezikov, bi se veselili različnosti med njimi. Približno tako je tudi v našem delu.
MV: Princip snovanja različnih projektov je vedno precej podoben. Kot filmski režiser moraš pomisliti na prav vse premnoge podrobnosti, ki sestavljajo dober projekt. Specializacija ali rutina na enem samem področju pomaga le delno. Vedno znova se je treba poglobiti in razrešiti uganko, ki se je znašla na mizi. Od tod tudi kar dobra kondicija.

Je kvaliteta vajinih projektov zaradi širokega polja delovanja drugačna od projektov ozko specializiranih arhitektov? V čem vidita prednosti?
VVK: Ne lotiva se vsega, ker so tako delali in delajo mnogi »veliki arhitekti«. Temeljno se mi zdi, da stvari narediš do konca. Če si zamisliš avenijo, veš, kako široka bo, kakšno drevo mora biti tam, kakšne klopi in table. Tako ustvarjaš urbanizem, arhitekturo, krajino, vizualni dizajn … Ko realiziraš svojo vizijo, se vedno ukvarjaš z mnogimi stvarmi, o katerih razmišljaš. Matej to dela s svinčnikom in skicirko, meni pa je bliže povezovanje s spravljenim v podzavesti, iskanje prioritet …
MV: Zabavno in lepo je »skakanje« iz ene teme v drugo, iz velikega merila v majhno, morda iz temačnega v svetlo. Projekti se vedno oplajajo med seboj na vse mogoče načine.

Vsak projekt pomeni zgodbo zase. Vsaka arhitektura, interier (kot avtorska stvaritev) ima svoje zakonitosti, svojega naročnika, investitorja, arhitekta in končnega uporabnika. Katera je tista kvaliteta, ki daje vajinim projektom avtorsko prepoznaven izraz?
VVK: Morda sposobnost različnih odgovorov na arhitekturna vprašanja.
MV: Vsi naročniki vedno strastno gojijo svoje želje glede projekta. In midva jih izpolnjujeva. Pa ne na direkten način. Po navadi sledijo presenečenja, včasih tudi navdušenja nad nepričakovanimi rešitvami. Vendar mislim, da v projekt vedno poskušava vplesti tudi kompozicijsko usklajene in »prijazne« ambiente. Ne prisegava ravno na »grdo je moderno«.

Je v teh letih delovanja ostala še kakšna arhitekturna naloga in tema, ki se je še nista dotaknila? Obstaja še kakšen doslej nikoli realiziran izziv?
VVK: Zelo rada bi kakšen projekt delala ponovno. In želela bi ustvarjati dolgo v starost, ker se čutim samozavestnejšo šele zadnjih nekaj let. Rada se ukvarjam s popolnoma različnimi temami, kar daje širino najinemu osebnemu svetu in, upam, večplastnost realizacijam.
MV: Najin poklic je zelo nepredvidljiv. Ko si brez dela in misliš, da si že čisto na dnu, prinese naslednje jutro dve, tri nove naloge. In vendar bi si želel le dokončati nekatere žal izgubljene vizije, natečaje …

Sta mož in žena, skupaj delata in živita. Obstaja v tej skupnosti notranja delitev, kjer ima eden večji interes in si zaradi tega prepuščata »vodenje« pri posameznih projektih, notranja delitev, ki je navzven nevidna, navznoter pa daje večjo moč in izraz?
VVK: Sva zelo različnih značajev, v ključnih projektnih odločitvah pa se razumeva enako dobro kot v študentskih letih, ker sva kasneje nabrano znanje in izkušnje pridobivala skupaj. Meni Matejeve risbe pomenijo približno toliko kot nekomu obisk vrhunskega koncerta. On vidi drugače, malo pretirano, in ima nezmotljiv likovni dar. Z njegovimi skicami dopolnim lastne vizije. Njegovo delo mi pomaga domisliti veliko stvari. Ne zgolj odgovoriti na naloge, ki so trenutno v ateljeju na mizah.
MV: Najin tim deluje prav dobro. Čeprav mislim, da je arhitektura ne glede na svojo izredno kompleksnost zelo subjektivna in avtorska dejavnost, pa sva še vedno in celo vse bolj sposobna prisluhniti drug drugemu, da se ideje preverjajo in oplajajo.

Pogovarjala se je: Lenka Kavčič
Foto portret: Matej Vozlič, B. Budia

Udeleži se festivala Mesec oblikovanja →