Studio ARX Portugal Arquitectos sta leta 1991 ustanovila José Paulo Mateus in Nuno Mateus. Studio se lahko pohvali s široko paleto izvedenih zasebnih in javnih projektov na Portugalskem in v tujini ter z dosežki na različnih mednarodnih natečajih. Biro ARX je prejel številne nagrade in pohvale. Med drugim je leta 2006 za mestno knjižnico v Ílhavu prejel mednarodno nagrado za arhitekturo, ki jo podeljuje Chicago Athenaeum.

Nuno Mateus, med leti 2004 in 2007 predstojnik oddelka za arhitekturo na univerzi Universidade Autónoma de Lisboa, kjer še vedno predava, danes poučuje tudi na Fakulteti za arhitekturo Tehnične univerze v Lizboni (FAUTL). José Mateus je predaval na Visoki šoli za arhitekturo Mednarodne katalonske univerze (ESARQ-UIC) v Barceloni in na Visoki šoli za dekorativne umetnosti (ESAD) v Lizboni.

Mestna knjižnica ima prostore na zemljišču ostankov fevdalnega posestva iz začetkov 18. stoletja. Od stare graščine sta se na zemljišču ohranila pročelje in kapelica.

Knjižnica stoji na obrobju mesta, kjer še ni prišlo do pravega urbanega razvoja, zato je kulturna krajina pretežno neartikulirana in problematična. ARX-ovi arhitekti so se odločili za poseg, ki bo razjasnil in utrdil neusklajene urbane fragmente.

Za izhodišče pri načrtovanju upravnega poslopja in drugih elementov so vzeli meje graščine in linijo stare fasade. Upravne in druge prostore so umestili skladno z ritmom stare fasade. Čitalnice in mladinski forum, ki so urejeni zunaj graščine, vzpostavljajo neposreden morfološki stik z okolico. Kapela, iz katere so bili odstranjeni dekorativni elementi, kot so opečnate in lesene strukture, nagrobne plošče in pohištvo, je bila restavrirana. Ohranjeni so bistveni elementi, ki pričajo o njeni preteklosti. Pohištvo in novi paneli na oltarju razkrivajo tipologijo izvirne polikromatične kapele.

Zgradba stoji na obrobju mesta, na neenakomernem zemljišču, obdanem s samostojnimi hišami in stanovanjskimi dvojčki. S prizidkom in adaptacijo so skoraj podvojili površino (zdaj znaša 3850 m²) ter rekonstruirali tloris, napeljave in zunanjo podobo muzeja. Ohranjena je bila zunanja linija poslopja, v notranjost dodan objekt pa je omogočil umestitev notranjega vrta.

Zaradi omejitev pri izvedbi projekta so se odločili za dva ločena volumna, postavljena drug ob drugega. V prvi fazi je bilo treba presoditi o konstrukcijskih in operativnih elementih obstoječe strukture, ob katero je bilo postavljeno ozko krilo, ki se razteza po vsej dolžini ter vsebuje vso tehnično infrastrukturo ter služi kot vhod v osrednjo strukturo.

Na krilo se pripenjata dva nova objekta; začasnim razstavam namenjeni skrivnostni črni stolp Sala da Ria iz skrila, ki lebdi na vodi, in upravna zgradba s knjižnico in kavarno. Iz vseh prostorov objekta je možen pogled na vodo. Stik z vodo je glavna ideja Muzeja. Simbolično podpira funkcijo pomorskega muzeja, predstavlja potencialni razstavni prostor, obenem pa služi kot rezervoar vode za gašenje požara.