Brezčasno slovensko oblikovanje

Zbirki brezčasnega oblikovanja se tokrat pridružuje leta 1963 oblikovana in skoraj povsem ročno, v domačem studiu izdelana serija svetil iz furnirja danes žal že pokojnih avtorjev Nives Kalin Vehovar in Franca Vehovarja.

Ob velikem navdušenju, častni pohvali na prvem BIO ter številnih objavah v časopisju in strokovnih revijah je kljub zanimanju kupcev izvedba ostala v rokah avtorjev in dosegla le blizu dvesto svetil doma, žal pa kar nekaj plagiatov v različnih materialih po svetu.
Zanimiva je zasnova, s katero iz enega multipliciranega lista furnirja nastane svetilo, ki se razpira kot roža, cvetna čaša ali storž in – odvisno od rež med dvema sosednjima listoma – prepušča več ali manj svetlobe.

Serija je nastala v času, ko so se naši arhitekti – oblikovalci ozirali po skandinavskih vzorih in njihovi filozofiji izrabe naravnih materialov in preprostih oblik za trajnostne izdelke.
Je torej presenetljivo, da se po petdesetih letih nekatera svetila iz te serije uspešno vračajo na tržišče, pričakovano tehnološko nekoliko posodobljeno izdelana, pa vendar spet v lastni izvedbi sina prvotnih avtorjev Arneta Vehovarja?

Zakaj sta vaša mama in oče pričela oblikovati svetila iz furnirja? Kje sta za to pridobila izobrazbo in praktično znanje o izdelavi?
Oba sta bila po izobrazbi arhitekta. Mislim, da so nanju zelo vplivala predavanja in delavnice v okviru kluba Barva in oblika, ki sta jih po svojem nekajletnem delu na Švedskem leta 1961 organizirala arhitekta Marta in France Ivanšek. Tam so moji starši, tako kot večina arhitektov tiste generacije, prvič prišli v neposreden stik s skandinavskim oblikovanjem in odnosom do sveta.

Sicer je bil oče sin mizarja, ki je imel pred vojno v Celju veliko pohištveno tovarno. Do začetka študija v Ljubljani je tako rekoč živel v mizarski delavnici. Mamin oče je bil kipar Boris Kalin, tako da je tudi ona od otroštva živela v oblikovalskem svetu.
Ne vem točno, zakaj sta začela oblikovati ravno svetila. Mogoče sta jih potrebovala za kakšen arhitekturni projekt in sta se, glede na slabo ponudbo, odločila, da jih poskusita oblikovati sama. Zdi se mi, da je ravno pomanjkanje ponudbe kakovostnih gradbenih elementov in opreme, ko je bilo treba skoraj vsak detajl izumiti in oblikovati, pripeljalo do vrhunskih oblikovalskih stvaritev, ki pa, žal, večinoma niso našle poti v serijsko proizvodnjo.
Glede na očetove izkušnje z lesom se je zdel furnir logična izbira za prve poskuse. V začetku šestdesetih sta tako razvila precejšnje število modelov, največji uspeh pa so dosegle svetilke Storž ter modela 1xVita in 2xVita. Ti modeli so bili izvedeni v več kosih, nikoli pa niso bile izdelane velike serije, predvsem zaradi načina izdelave, ki je bila v celoti ročna. Storž se je verjetno oblikovno malo zgledoval po svetilki Artichoke Poula Henningsena, ki je bila konec petdesetih let izdelana za dansko podjetje Louis Poulsen.

Kako je potekala izdelava teh svetil v delavnici?
Furnir sta najprej s pomočjo šablon iz vezanih plošč ročno izrezala z noži. Več skupaj spetih kosov furnirja sta nato pobrusila na brusilniku. Da furnir pri spenjanju v končno obliko ne bi pokal, sta ga namočila in mokrega napela na steklenice različnih premerov. Ko se je posušil, je obdržal zvito obliko. Posamezne kose sta spela v končno obliko svetilke, ki jo je bilo treba še polakirati, kar je bilo težko zaradi njene zapletene oblike.

To spominja na delo kiparjev …
Da … Veliko dela je bilo to. Spominjam se, da sem videl te prve luči, ko sem pomagal očetu v delavnici. Prvo tehnologijo sem tako takrat preizkusil tudi sam. Ko se furnir zmoči, se začne takoj kriviti, in pri grčah se krivi nepredvidljivo, kar je pomenilo, da je bilo pri izdelavi teh svetil veliko odpadka.

Koliko različnih tipov svetil sta izdelala?
Modelov je bilo zelo veliko. Nekateri so bili tudi problematični za izdelavo, predvsem tisti s preklopi. Pri teh modelih so furnirji, ki so bili sprva prerezani in kasneje napeti v kalup, radi počili. Tudi model 1xVita je bil zapleten za izdelavo. Ko sem ga sam poskusil narediti, mi je furnir na določenih mestih vedno znova počil. Tega danes z novim furnirjem, ki je kaširan, ni težko narediti, takrat pa je bilo zelo težko.

Katere od teh modelov danes ponovno izdelujete? Ste pri tem izvedli tudi kakšne posodobitve?
Odločili smo se za Storž v originalni obliki ter v različicah različnih velikosti in z več elementi. Izdelujemo jih tudi iz različnih vrst lesa, dodali pa smo tudi namizno ter stoječo izvedbo. Pri izdelavi smo nekoliko prilagodili obliko. Veliko poenostavitev pri izdelavi so prinesli laserski rezalniki, ki odrežejo vse zelo natančno in z vsemi potrebnimi luknjicami. Druga novost je furnir, izdeluje ga tovarna Furwa v Nemčiji, ki jo je nedavno kupilo slovensko podjetje Blažič, robni trakovi. Njihov glavni proizvod so 3D-furnirji, ki jih uporabljajo predvsem v avtomobilski industriji in omogočajo upogibanje na zelo majhne radije v treh dimenzijah, kar pomeni, da so zelo tanko brušeni in kaširani na poseben flis ter barvani s posebnimi laki. Furnir, ki ga dobimo od njih, moramo samo lasersko izrezati in sestaviti v svetilko. Ni ga več treba predhodno kriviti, saj je dovolj elastičen, da ob upogibu ne poči. Poleg Storža izdelujemo tudi Vito in še nekaj na novo oblikovanih luči.

Zakaj ste se odločili, da ponovno pričnete izdelovati svetila iz furnirja?
Po osnovni izobrazbi sem arhitekt, za arhitekte pa v Sloveniji ni prav veliko dela. Ker sem dodatno študiral tudi oblikovanje in sem solastnik trgovine Kubus interier, ki se ukvarja s prodajo in promocijo kakovostnih oblikovalskih izdelkov, sem v svetilih iz furnirja videl priložnost za oblikovanje lastne blagovne znamke. Ugotovil sem tudi, da je veliko skandinavskih podjetij, s katerimi delamo prek Kubusa, precej majhnih oblikovalsko-proizvodnih podjetij. Kljub temu zanje obstaja zadostno tržišče. Ne pričakujem množične izdelave, temveč manjšo produkcijo, ki bi z lastnim oblikovanjem, proizvodnjo in prodajo lahko preživela.

Serija svetil vaših staršev je dosegla velik uspeh v strokovnih krogih, zakaj po vašem mnenju ni prišlo do prodajnega uspeha in serijske proizvodnje?
Serijska proizvodnja je bila problem predvsem zaradi tehnologije izdelave. Luči so se prodajale v trgovini Interier na Mestnem trgu, ki sta jo ustanovila arhitekta Ivanšek. V celotni zgodovini, do začetka osemdesetih let, je bilo prodanih nekaj sto luči. Moja mama in oče tudi nista bila po duši trgovca. Zaposlena sta bila v birojih, zanju to ni bila polna zaposlitev, temveč popoldanska dejavnost. Nekaj luči sta prodala tudi v Švici, ker je tam živela očetova sestra. Nekajkrat sta odšla tja in kar tam izdelala manjše serije svetil. Zagotovo je v tujini obstajal potencial za prodajo teh izdelkov, kot nedvomno obstaja tudi danes.

Serija svetil iz furnirja je doživela tudi veliko plagiatov. Zdi se mi, da še danes v nekaterih evropskih mestih in trgovinah vidim viseti zelo podobne luči. Kako gledate na to vi?
Ta svetila so sprva imela modelno zaščito – neke vrste patent v oblikovanju. To je bilo treba narediti za vsako državo posebej, na določen čas pa tudi obnavljati, kar je bilo povezano z visokimi stroški. Hkrati pa je že vsaka zelo majhna sprememba lahko razlog, da zaščita ni kršena. Danes obstaja veliko kopij originalov priznanih oblikovalskih objektov. Seveda mi to v resnici ni všeč. Predvsem me moti, da večkrat tudi kolegi arhitekti uporabljajo kopije pohištva pri opremljanju objektov. Tudi sam pogosto najdem luči, zelo podobne našemu Storžu. Že kmalu po častni pohvali, ki sta jo dobila na prvem BIO leta 1964, in po nekaj razstavah v tujini, ki so sledile, se je v prospektu nekega francoskega proizvajalca pojavila luč, izdelana iz plastike, ki je bila zelo podobna Storžu. Mislim, da je bila to predhodnica “Storža”, ki ga še danes izdeluje Ikea. Ker luči niso povsem enake in so izdelane iz drugačnih materialov, v resnici nimamo prav nobenih pravnih možnosti za prepiranje s temi proizvajalci. Tudi vse modelne zaščite, ki so jih v preteklosti imeli moji starši, so potekle že pred vsaj štiridesetimi leti.

Bodo tako Slovenci v stanovanjih po večini kmalu imeli Ikeino različico Storža, saj je ta cenovno veliko dostopnejša širšim množicam?
Ikea ima razmeroma kakovostno oblikovanje za nizko ceno, ki ponuja zadovoljivo kulturo bivanja. Precej proizvodov pa je, skladno z nizko ceno, tudi slabe kakovosti. Ikein Storž iz plastike je izdelan v milijonskih nakladah. S tem se ne da cenovno tekmovati. Ti paralelni svetovi bodo vedno obstajali. Na drugi strani pa obstaja in bo vedno obstajal tudi trg za podjetja, ki vlagajo v dizajn, v dobre materiale in detajle – v izdelke, ki trajajo.

Ali za vaša na novo izdelana svetila iz furnirja obstaja zanimanje? Kje jih največ prodate?
Trenutno jih prodajajo izključno v Sloveniji, ker jih v resnici še nismo začeli resno tržiti. Zanje moramo pridobiti določene certifikate, ki so potrebni za prodajo v tujini. Sestaviti moramo še celotno zgodbo – od izdelka do embalaže, katalogov, spletne strani. To počasi pripravljamo. Težko je tudi najti obrtnike, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri razvoju in izdelati manjše začetne serije, saj od tega na začetku ni nobenega dobička.

Želite vso proizvodnjo in prodajo organizirati v lastni režiji? Vi že imate izkušnje, kot oblikovalec, z delom za tuja podjetja, ki že imajo izdelano strategijo proizvodnje, prodaje, distribucije …
Da, v resnici smo si to že od nekdaj želeli narediti sami. Nikoli nismo razmišljali, da bi svetila ponudili večjim, že uveljavljenim proizvajalcem luči.

Mislite, da bi oblikovalski izdelki »Made in Slovenia« lahko uspeli na svetovnem trgu?
Zagotovo. Z dobrim izdelkom to ne bi smel biti problem.

Kaj je po vašem mnenju brezčasno oblikovanje in zakaj serijo svetil iz furnirja lahko imenujemo brezčasno?
To je oblikovanje, ki ni modno, ki odgovarja na osnovna oblikovalska vprašanja. Pri tem so pomembne predvsem tri stvari: da je v svoji osnovi napredno in inovativno, da ustreza namenu in da je estetsko zadovoljivo. Svetilke iz furnirja so bile v izhodišču napredne, z inovativno uporabo materiala. Nove tehnologije izdelave in visokotehnološka obdelava furnirja pa jim tudi danes dajejo inovativno noto. Ob tem tudi svoje prvotne namembnosti, kot svetila z določenimi estetskimi vrednostmi, niso izgubile. Les doda temu svetilu brezčasno kakovost, predvsem pri ustvarjanju prijetnega ambienta s svetlobo. Naravni materiali danes, ob poplavi plastike, ki jo najdemo vsepovsod, ponovno dobivajo visoko vrednost.
Pri oblikovanju je pomembno, da je v razvoj vključenega nekaj eksperimentalnega dela, da ne gre zgolj za iskanje oblike, temveč tudi za preizkušanje novih materialov, tehnologij, principov sestavljanja, izdelave. Tukaj vidim edino možnost za dejanski razvoj oblikovanja, ki želi poseči po brezčasnih lastnostih. V postmodernizmu na primer, ko je bil poudarek bolj na iskanju forme, je nastalo veliko oblikovalskih izdelkov, ki so že danes pozabljeni. Iz tistega obdobja je zelo malo izdelkov, ki bi bili brezčasni.

Kaj se lahko danes naučimo iz življenjskega dela vaših staršev? Kakšno prihodnost ima slovensko oblikovanje?
V celotnem obdobju konca petdesetih in začetka šestdesetih je bilo v slovenskem oblikovanju prisotnega veliko znanja in entuziazma. Žal takrat, tako kot tudi danes, ni bilo zanimanja pri proizvajalcih, da bi oblikovalce povabili k razvoju izdelkov, razen zelo redkih izjem. Problem slovenske industrije je bil dolgo predvsem to, da je imela zaledje Jugoslavije in so takrat lahko prodali skoraj vse, brez potrebe po napredku in razvoju.
Zdi se mi, da danes mladi oblikovalci že zelo dobro vedo, kako tržišče deluje, in že v samem izhodišču merijo na svetovni trg. Mogoče je odpiranje v tujino včasih celo premočno. Moti me, da so kot posledica tega številne spletne strani, tudi strani mojih kolegov, ki večino dela opravijo za slovenske naročnike, napisane samo še v angleščini.

Če pogledam na splošno, me najbolj preseneča, da podjetja ne vidijo prednosti vlaganja v dizajn. Zavedati bi se morali, da v končnem izračunu za izdelavo izdelka oblikovanje ni velik strošek, lahko pa ogromno prinese. Strošek je morda lahko razvoj novega proizvoda z izdelavo prototipov, vpeljavo novih tehnologij in orodij. Oblikovalec pa po večini ni plačan za razvoj izdelka, temveč dobiva odstotek od prodaje, tako da tudi on prevzame del tveganja. Seveda zgolj dobro oblikovanje samo po sebi ne prinese takoj tudi prodaje. Treba je veliko vlagati v promocijo, da se dvigne zavest o določenem oblikovalskem izdelku, da ga ljudje spoznajo in želijo kupiti.
A če je izdelek dober, inovativen in dobro deluje, bo vedno dobil tudi kupce.