Nina Mihovec

Oblikovalka leta 2005

Oblikovalka leta 2005 je postala Nina Mihovec. Kot diplomantka oddelka za oblikovanje na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je kmalu začela svojo samostojno pot kot industrijska oblikovalka. Na razpis se je prijavila s projektom Prikolica za mlade Action, narejenim ob strokovnem sodelovanju podjetja Adria mobil. Projekt, ki ga odlikuje funkcionalno zanimiva ter inovativna zasnova, je tudi oblikovno premišljen in dovršen produktni izdelek. Komisija pa je avtorici nagrado oblikovalec leta podelila tudi za njen celostni ustvarjalni opus, v katerega sodi oblikovanje raznovrstnih tehničnih izdelkov. Nina Mihovec svojo oblikovalsko kreativnost nadgrajuje s poglobljenim poznavanjem izvedbene tehnologije posameznih izdelkov. Prav to ji omogoča tesnejšo povezavo in korektno komunikacijo z izvedbenimi inženirji, obenem pa prepričljivo in prepoznavno oblikovalsko samozavest.

Nina Mihovec je diplomirala na oddelku za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1998. Kot industrijska oblikovalka je začela svojo samostojno pot leta 2000. Njena vizija je ustvariti oblikovalno skupino, prototipno delavnico.

Intervju: Nina Mihovec

Danes zgodba o uspehu pomeni odličnost skupinskega dela in kompleksnost projekta. Kaj je bilo bistveno pri prikolici, projektu za katerega ste bili nagrajeni?
Bistvena je sinergija med različnimi okolji, veliko sodelovanja in usklajevanja med različnimi disciplinami, predvsem pa dobro timsko vodstvo. V Adrii smo odlično sodelovali: direkor razvoja Anton Kastrevc, vodja projekta Tomaž Vovk in vsi ostali oddelki, pa tudi konstrukcija, proizvodnja in prototipna delavnica. To je bil pogoj za nastanek tako kompleksnega izdelka, kot je bila naša prikolica.

Ste usmerjeni v produkt ali v proces? Danes namreč vsi govorijo o procesu.
Kako to, da nekomu uspe, drugim ne?

Usmerjeni moramo biti tako v produkt kot v proces, proces je lahko še tako dobro definiran, toda če nimamo dobrega produkta, nam to ne pomaga prav dosti. V našem primeru smo predvsem na začetku porabili veliko časa, da smo definirali obliko in ugotovili, kakšne smernice ji bomo dali. Moje izhodišče je bilo, da sem kot oblikovalka imela proste roke, le tako sem se lahko prepustila svoji domišljiji, ji dala prosto pot. Seveda v nadaljevanju sledi usklajevanje in vse drugo. Ves ta proces nas lahko pripelje do dobrega rezultata. Zato moramo biti najprej usmerjeni v produkt z upoštevanjem zakonitosti procesov.

Vaši izdelki so tehnološko zelo zahtevni, sodelovanje s konstruktorji je nujno; kako spodbujate kreativnost?
Moje vodilo je, da je na prvem mestu oblika, čeprav se večkrat zgodi, da si prav zaradi oblike otežiš samo konstrukcijo in proizvodnjo. Ko pripravim svoje rešitve, naročniku takoj povem, da se ne bom omejevala s tehnologijo. Seveda se uskladimo, prilagajamo se drug drugemu, včasih gremo tudi korak nazaj, da se laže dogovorimo.
Naša prikolica je nastajala pol leta. Izhodišče je bilo, da mora biti oblika izstopajoča, da ni podobna že videnemu, biti mora nekaj novega za mlade ljudi, ki hočejo izstopati. Najprej smo izdelali prototip, in sicer skupaj z gospo Majdo Straaišar in Georgom Gedlom.

Naročniki se inovacij bojijo. Kje je presežek, v primerjavi z referencami, ki jih imate? Je referenca v arhitekturi ali v naravi?
Ljudje se bojijo inovacij. Ko pa se postavimo v njihovo kožo, je to nekaj popolnoma razumljivega. »e se neki program dobro prodaja, ti pa se odločiš za novega, se vedno pojavi dvom. Pri prikolici je bila prednost ta, da je bila najprej promocijski izdelek. Kot oblikovalka sem naredila več konceptov. Težja je bila odločitev, kateri koncept bomo izbrali. Med vsemi skicami smo najprej izbrali tri, a še vedno se je bilo treba odločiti samo za eno. Presežek je bila oblika sama, ki je zelo kompleksna zadeva. Vsega ne moreš storiti sam. Skupinsko delo in popolna usklajenost sta nujna za uspeh.

Je vaša prikolica inventivna ali inovativna?
Pri tej prikolici smo bili tako inovativni kot inventivni. Ker je bila prikolica najprej zastavljena kot promocijski izdelek ob 40- letnici Adrie, smo želeli doseči neko nostalgično povezavo z Adrijino prvo prikolico. Povezava s preteklostjo je spogledovanje s prihodnostjo. In to nam je uspelo. Naredili smo kar nekaj stvari, ki jih pri Adrii še niso izdelali. To vključuje tudi uporabo novih materialov: pri interierju smo uporabili notranji dekor z zelo svetlimi materiali, s katerimi smo povečali majhen prostor. Eden od takih korakov je tudi zadnje okno, ki se ovije okoli strehe. S tem smo dosegli, da na kuhinjski pult prodira veliko svetlobe. Sprednje okno pa je asimetrično. Pričakovala sem veliko odpora, vendar sem doživela ravno nasprotno. Bilo je veliko navdušenja. Pri prikolici je zelo pomembno vklapljanje oken v celotno obliko. Okna morajo biti postavljena tam, kjer je to funkcionalno. »Če mora biti v kopalnici, mora biti v kopalnici, ne pa tam, kjer se oblikovno izide. Zato smo z okni naredili kar nekaj konceptov. Na koncu sem z zunanjo grafiko dodelala celotno formo, ki je zelo skladna. Pri interierju je novost tudi ukrivljeno pohištvo.
S tem se rešimo vseh vogalov in tako v majhnem prostoru dobimo občutek velike prostornosti.

Uporabniki pričakujejo ergonomsko udobje. Kako pa je z interdisciplinarnostjo, koliko ste sodelovali z psihologi, sociologi in tehnologi?
Adria sodeluje s številnimi strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo. Pri ergonomiji in obliki so nam bili v pomoč prototipi. Testirali smo, na primer, funkcionalnost sedežne garniture, odpiranje postelje, kopalnico ali pa kuhinjski blok. Pri testiranju s prototipi je bilo veliko znanja vloženega vnaprej.
Obiskovali smo sejme, komunicirali s trgom, nabirali novosti, nekatere smo uporabili, druge pa pustili za naslednji projekt. Bistvo je, da vedno poskušaš vpeljati inovacije.

Vaš dizajn zajema tudi veliko drugih dizajnerskih rešitev, modelov in prototipov.
Delala sem na zelo širokem področju, od otroške igrače do plastenke za kremo za sončenje, od interierja letališkega avtobusa do električnih števcev, sesalnikov, stikal… veliko je tega. V zadnjem času me naročniki sami pokličejo, na začetku pa je bila moja pot kar trnova. Veliko sem presedela v avtu, iskala naročnike, zdaj je mnogo laže. Nagrade sem se zelo razveselila. Vesela sem za vse, ki smo skupaj sodelovali pri tem projektu.

Pogovarjala se je: Nina Zagoričnik
Foto: Marko Jamnik