Brezčasno slovensko oblikovanje

V sredini šestdesetih letih so se pojavili nenavadno skrbno oblikovani in izdelani Turkovi mikrofoni in merilne akustične naprave, ki so na obeh prvih bienalih industrijskega oblikovanja (BIO) prejeli kar štiri zlate medalje in tri častne pohvale. Leta 1965 je postal Marko Turk Prešernov nagrajenec, leto poprej pa je njegov mikrofon MD9 postal del stalne zbirke newyorškega Muzeja moderne umetnosti. Turkove izdelke odlikuje na videz skoraj nedosegljiva skladnost funkcionalne kakovosti, natančnosti izdelave in obdelave do zadnje, skorajda zanemarljive podrobnosti – in odličnega oblikovanja, ki vse to spaja v neponovljivo celoto.

V zavesti tistega dela slovenske strokovne javnosti, ki je že zgodaj začela spremljati dosežke slovenskega oblikovanja, so se pojavili nenavadno skrbno oblikovani in izdelani Turkovi mikrofoni in merilne akustične naprave v sredini šestdesetih let, ko so na obeh prvih bienalih industrijskega oblikovanja (BIO) prejeli kar štiri zlate medalje in tri častne pohvale. Med obema prireditvama je leta 1965 postal Marko Turk tudi Prešernov nagrajenec in tako vtisnil v zavest širšega kulturnega občinstva tudi spoznanje o razmeroma novi umetniški disciplini – oblikovanju, saj je leto poprej njegov mikrofon MD9 postal tudi del stalne zbirke newyorškega Muzeja moderne umetnosti, leta 1972 pa ga je mednarodni svet tega muzeja izbral za razstavo Industrijsko oblikovanje XX. stoletja. Zdi se, da je v teh nekaj letih nenadoma dosegel vsa priznanja in časti, ki so ga za stalno uvrstili v vsak zgodovinski pregled slovenskega oblikovanja kot čedalje bolj uveljavljenega dela naše likovne umetnosti. Postalo je samo po sebi umevno, da so bili njegovi izdelki predstavljeni tudi na razstavi Sodobno slovensko oblikovanje, ki je sredi sedemdesetih let prepotovala lep del Jugoslavije, in v oblikovalskem delu velike pregledne razstave Slovenska likovna umetnost 1945-1978. Na obeh razstavah je Stane Bernik visoko izpostavil Turkov delež v slovenskem oblikovanju in podobno kot Janez Lajovic že mnogo pred tem, leta 1965, v drugi številki revije Sinteza opozoril na Turkovo izjemnost pri poenotenju vrhunske kakovosti in oblikovanja.

Marko Turk se v sedemdesetih in v večjem delu osemdesetih let aktualnih oblikovalskih prireditev skoraj ni več udeleževal, čeprav je – prav zaradi njegovega nenavadno uspešnega prodora sredi šestdesetih – ostajala zavest o njegovem izjemnem pomenu v slovenskem oblikovanju nenehno navzoča. Leta 1988 je zopet nastopil na 12. bienalu industrijskega oblikovanja in dobil za serijo mikrofonov ponovno zlato medaljo. Na prelomu 1989/1990 smo mu postavili pregledno razstavo z motom Težnja k popolnosti – komaj bi lahko poiskali ustreznejšo označbo za njegovo ustvarjalnost tako na tehničnem kot oblikovalskem področju. Zopet je postal reden in zelo uspešen razstavljalec na BIO. Na 15. BIO leta 1996 mu je mednarodna oblikovalska organizacija ICSID podelila priznanje za odličnost, mednarodna žirija pa še posebno priznanje za življenjsko delo na področju oblikovanja elektroakustične opreme. Leta 1993 je prejel tudi prestižno mednarodno Delovo priznanje dida. Ustvarjal je tako rekoč do svoje smrti konec leta 1999.

Med slovenskimi oblikovalci ostaja Marko Turk izjemna osebnost. Kot strokovnjak za elektroakustiko in kot oblikovalec je bil dobesedno popoln samouk. Za kraticami EAL, ki so pomenile Elektroakustični laboratorij, se je skrival en sam človek – on sam. Ta laboratorij je sestavljalo nekaj majhnih kletnih prostorov v središču Ljubljane, v katerih so se gnetli obdelovalni stroji, posode za galvanizacijo, naprava za peskanje, skladišče materialov in polizdelkov, nekaj mikrofonov in merilnih naprav, ki še niso prišli v roke kupcev ali naročnikov, pa tudi tistih, ki veljajo danes že za častitljiv del zgodovine slovenskega oblikovanja in čakajo na svojo stalno predstavitev v Arhitekturnem muzeju na fužinskem gradu. V tej izjemno urejeni natrpanosti so se začeli v osemdesetih letih na novo pojavljati le še računalniki.

Zaman ste se ozirali po risalni deski, policah in mapah z načrti, blokih s skicami… Vsega tega v EAL ni bilo. Samo strokovna literatura in pozneje računalniški programi. Turkovo konstruiranje – oblikovanje mikrofonov in drugih elektroakustičnih naprav se je skoraj dobesedno pretakalo iz glave preko rok, orodja, strojev in merilnih inštrumentov v gotov izdelek. Ni bilo maket ali modelov. Nobenih kupljenih gumbov, stikal ali ohišij. »e je delal v kooperaciji, ni bil zadovoljen s prav nobeno stvarjo, ki jo je dobil “od zunaj”. Vse je moral dodelati ali popraviti – isto je storil s popolnoma novimi uvoženimi obdelovalnimi stroji. Popolna perfekcioniranost vsega, s čimer je delal, in vsega, kar je napravil, je bila osnovna stalnica Turkove proizvodnje in oblikovanja, dveh dejavnosti, ki sta bili pri njem, kot le malokje, prav zares eno in isto.

Turkove izdelke odlikuje na videz skoraj nedosegljiva skladnost funkcionalne kakovosti, natančnosti izdelave in obdelave do zadnje, skorajda zanemarljive podrobnosti – in odličnega oblikovanja, ki je vse to spajalo v neponovljivo celoto. Enkratna združitev konstruktorja, oblikovalca, tehnologa in izdelovalca v eni osebi, ki na tako zahtevnem področju nima primerjave, problematizira skoraj vse teorije o metodologiji oblikovanja, vendar je njen izid prepričljiv dokaz o izjemni kreativnosti, brez katere industrijsko oblikovanje ne bi moglo prestopati težko določljive in pogosto zmuzljive meje med proizvodnjo in umetnostjo.

Zadržimo se pri formalni plati Turkovih izdelkov, tistem delu torej, ki ga lahko vštevamo v področje likovnega. Predvsem nam pade v oči izrazito počasen potek vizualnega “zastarevanja” (to sem prvič zapisal pred več kot petnajstimi leti – in še vedno velja!) na področju, ki se tehnološko razvija hitro kot le malokatero. Dobro pohištvo ne zastara desetletja; pri nas je enkraten primer za to znameniti Kraljev rex, na področju, kjer se je uveljavil Marko Turk, pa navadno velja prav nasprotno. Pri tem pa nekateri njegovi izdelki, predvsem mikrofoni, ki so zablesteli že v šestdesetih letih, ponujajo še danes vtis estetske dovršenosti in svežine in pri prenekaterih še vedno s težavo zaznavamo tehnološko patino.

Turkova estetika izhaja iz popolne predstave o celoti, ki jo gradi na izredno pretanjenem detajlu, čistih in izbranih materialih, dovršeni površinski obdelavi in pogosto zamolkli, vendar vedno usklajeni barvni skali, kjer je obdelal celo takšne podrobnosti, kot je barvna toplota osvetljave inštrumentov. V primerjavi s standardnimi industrijskimi izdelki, tudi tistimi, ki določajo mednarodne oblikovalske trende, so Turkovi prečiščeni do najmanjše potankosti, do zadnjega posnetega roba na gumbih, do najbolj neopazne obdelane površine in do zadnjega vijaka, ki je videti, kot bi se ga nikdar ne dotaknilo orodje. Turk je poskušal iz rok predati izdelke, ki so v vsakem pogledu dokončni, ki jih uporabnik ne more več spreminjati – zato ni maral mikrofonov na gibljivih ceveh, ki bi jih lahko zvijal vsak po svoje. Sam vseh svojih izdelkov ni enako cenil – sploh je bil z malokaterim popolnoma zadovoljen – in je ločil med tistimi, pri katerih je bil vsaj nekoliko odvisen od zahtev in želja naročnika, in onimi, ki jih je lahko oblikovno obvladoval od začetka do konca. Včasih je napravil kakšen mikrofon kar za svoje veselje ali pa za darilo!

V njegovem stalnem nezadovoljstvu z doseženim je bila očitno skrivnost skoraj brezčasne dobre oblike mikrofonov in drugih naprav iz njegove delavnice. Ena od mednarodnih žirij BIO je njegove mikrofone prav preroško primerjala z nakitom. Ta ima že po naravi trajno estetsko vrednost. So se tega res že takrat zavedali?

V pol stoletja je Elektroakustični laboratorij, v katerem je bil Marko Turk edini zaposleni, izdelal kakšnih deset tisoč mikrofonov. Dobro oblikovanih mikrofonov.