Project Description

Ljuban Klojčnik: Cestni telefonski signalni steber, Iskra, 1973

Brezčasno slovensko oblikovanje

Cestni telefonski signalni steber oblikovalca Ljubana Klojčnika, oblikovan leta 1972 za Iskro in izveden leto za tem, je odličen primer brezčasnega oblikovanja. Zaradi svoje domišljene funkcionalnosti, minimalistično izpiljene elegantne forme in ustrezanja vsem zahtevam izdelka za urgentno rabo je na BIO 5 leta 1973 prejel zlato medaljo. Še danes jih lepo število deluje na naših avtocestah. Nerazumljiva ostaja odločitev vodstva Iskre, da ga niso tržili zunaj Slovenije, še bolj nerazumljiva pa je poteza Darsa, ki je spregledal avtorske pravice in na osnovo uspešnega Klojčnikovega izdelka brez pametnih razlogov in brez avtorjevega soglasja v zadnjih letih namestil nekoliko spremenjeno glavo novih stebričkov.

Foto: Matevž Paternoster
————————————————

Intervju: Ljuban Klojčnik

Bili ste arhitekt, industrijski in grafični oblikovalec, administrator, samostojni podjetnik, galerist, pedagog in še kaj, predvsem pa »iskraš« … Kakšna je bila vaša pot do vsega tega?
Za študij arhitekture sem se odločil že v gimnaziji. Obiskoval sem kranjsko gimnazijo, kjer so med drugim poučevali tudi opisno geometrijo, profesor Ljubo Ravnikar nas je učil risanje in imel sem občutek, da bi sodil bolj v kakšno umetniško smer, vendar bolj uporabno, ne akademsko, likovno. In tako sem se vpisal na arhitekturo, vendar moram reči, da sem bil nad študijem na splošno razočaran, ker so predavanja večinoma imeli asistentje, redkokdaj je predaval kak profesor. Sistem študija mi ni bil všeč, ker si moral delati po programu in vsak izdelek toliko časa piliti in popravljati, da je bil tak, kakršnega je hotel imeti asistent ali profesor, ne pa tak, kakršnega si hotel narediti ti. Končni izdelek je bil všečen predavatelju, asistentu, v končni fazi tudi profesorju, če je bil kak natečaj. Usmerjali so te v smer, ki jo je želel on, tako da nisi imel posebno velike svobode, da bi izrazil samega sebe, ampak si se moral preprosto pokoriti in delati tako, da si na koncu opravil izpite in lahko napredoval. Spremenilo se je šele v tretjem letniku. Vpisal sem se k prof. Niku Kralju. Pri njem pa je bilo drugače. Lahko si razvil svoje ideje. Fantazijsko si začel idejo razvijati in risati … Asistent je bil Edo Moškon, zelo prijazen, prijeten človek. Velikokrat smo bili kar Pod skalco, bil je družaben, bolj človeški, z njim smo lahko klepetali in debatirali – in to je bilo nekaj čisto drugega kot pa tisti šolski sistem, bila je bolj človeška komunikacija …

Se je takrat na fakulteti že veliko govorilo o oblikovanju?
Kolikor se spominjam, je bila B-smer, ki je bila namenjena oblikovanju, leta 1961, ko sem se vpisal na arhitekturo, že ukinjena. Z velikim veseljem bi bil izbral tisto smer. Ko sem pozneje študiral industrijsko oblikovanje, me je motilo, ko sem razmišljal o tem in ugotovil, da je bilo vse slovensko oblikovanje do sedemdesetih let v rokah arhitektov. Ni bilo nobenega industrijskega oblikovalca, ni bilo ustrezno visoko izobraženega grafičnega oblikovalca …

Grafični oblikovalci so se rekrutirali iz vrst likovnikov, z akademije, industrijski oblikovalci pa praviloma iz vrst arhitektov.
Seveda, druge možnosti tudi ni bilo. Mislim, da smo bili Janez Smerdelj, Oskar Kogoj, Janja Lap, Miša Jelnikar in jaz prva generacija z ustreznim študijem. Doštudirali smo leta 1971 in 1972. S tem ne podcenjujem prejšnjih generacij.

Kako je prišlo do tega, da ste šli med študijem delat v Iskro?
Prvega letnika nisem naredil, ker mi je manjkal en izpit, in sem šel v vojsko. Ko sem se vrnil, bi lahko takoj vpisal drugi letnik, ker so medtem znižali pogoje, potem pa se mi je zgodil srečen dogodek: poročil sem se, rodila se mi je hčerka – medtem sem bil že v četrtem letniku – in moral sem poskrbeti za družino. S priporočili so me sprejeli v Iskro k Davorinu Savniku v oddelek za oblikovanje, ki je bil takrat v Kranju, in eno leto sem bil honorarni sodelavec z redno zaposlitvijo osem ur na dan. To so mi mesečno podaljševali.

Kaj ste delali, ko ste kot študent četrtega letnika arhitekture prišli v Iskro? Kakšne so bile vaše zadolžitve?
Že pri prof. Kralju sem začel razvijati sistem, ki je bil zelo pogost. Šlo je za modularnost, osnovni element, ki se multiplicira v sistem. V Iskri sem ta sistem razvijal naprej tako, da sem iz paličja in panelov sestavil sistem polic in ga dopolnil še z drugimi elementi. Tu je bil radijski aparat z gramofonom, ki je bil vgrajen; to ni bil sprejemnik, ki ga kupiš in postaviš na polico, ampak je bil del tega pohištva – vstavil si samo notranjost radioaparata. To je bilo prepuščeno vsakemu posamezniku. Kupiš elemente in si sestaviš, kar hočeš: tu je bila lahko lučka, akvarij, karkoli.

Delo je potekalo tako: glavni oblikovalec je bil Davorin Savnik, sodelovali pa smo še štirje industrijski in grafični oblikovalci. Mene so šteli za industrijskega oblikovalca, ker sem bil arhitekt, ne še diplomiran, vendar pa že inženir. Bistveno je to, da mi je Savnik nekega dne ponudil, da bi šel študirat industrijsko oblikovanje. Vedel sem, da arhitekture ne bom dokončal, ker me preprosto ni zanimala. Dal mi je na voljo, da si izberem šolo na nemškem ali na angleškem govornem področju. Zaradi znanja jezika sem se odločil za slednje. Ker sem imel družino, se mi je Amerika zdela predaleč; izbral sem Anglijo in stopil po nasvet k profesorju Kralju, ker sem vedel, da pozna šolstvo na tem področju in da ima stike z določenimi kolidži. Svetoval mi je, naj grem na Royal College of Art v Londonu, ker je to verjetno ena najboljših angleških šol za oblikovanje, in jeseni leta 1967 sem se prijavil na šolo. Poslal sem jim portfolio svojih del, tega, kar sem delal kot študent arhitekture in kasneje v Iskri, ter še priporočilo prof. Kralja in priporočilo prof. Meštroviča iz Zagreba. Zelo hitro sem dobil odgovor, da žal ne morem biti sprejet za tisto šolsko leto, ker so sprejemni izpiti že zaključeni, sem pa brez sprejemnih izpitov, samo na podlagi poslanega gradiva, sprejet v šolsko leto 1968/69. Tako sem jeseni leta 1968 prišel v Anglijo na Royal College of Art.

Kolidž je bil sestavljen iz petnajstih šol, sam sem bil sprejet na School of Industrial Design (Ingeneering), kar se mi je kasneje zdelo zelo pomembno. Prvi dve leti je študij obsegal reševanje posameznih nalog. Recimo: oblikovanje daljnogleda za določenega naročnika, ki nas je oskrbel s sestavnimi deli, z vzorcem obstoječega daljnogleda. Ob tem so potekala različna predavanja, ki za študente niso bila obvezna, pač pa so bila pomoč za reševanje teh nalog. Lahko pa si si izbral tudi predavanje na Imperial Collegeu in šel tja za mesec ali dva poslušat kakšen seminar ali seminarska predavanja. Pri izredno zahtevnih nalogah si lahko zaprosil za pomoč profesorja s tuje fakultete, strokovnjaka za to področje; meni je denimo pomagal strokovnjak za optiko. Ta predmet ni zanimiv za vse študente, mene pa je pri daljnogledu zanimala ravno optika, in profesor mi je v dveh urah razložil toliko, kot bi na fakulteti ne slišal v enem letu.

V letnik so sprejeli samo petnajst študentov – trinajst Britancev in dva tujca. Taka so bila pravila in takrat, ko sem se vpisal, sva bila to Nemec in Jugoslovan. V ogromni risalnici nas je bilo 45 študentov (15 iz prvega letnika, 15 iz drugega in 15 iz tretjega) in štirje tutorji. Ti so bili samo v prvem in drugem letniku. V šoli je bila velika risalnica, v podaljšku risalnice pa delavnice: strojna, mizarska, delavnica za predelavo plastike. Vsak projekt, s katerim smo se ukvarjali, je bilo treba narediti v obliki modela, včasih celo prototipa, in vsak študent je izza risalne mize šel v delavnico in to poskusil izdelati, tako da se je seznanil z materialom, tehnologijo in da je videl, kako iz risbe lahko nastane izdelek. V teh delavnicah pa so bili verjetno največji mojstri v svojih poklicih: mizar, kovinostrugar, oblikovalec kovine, elektroinženir … in to je bilo nekaj čisto drugega kot pri nas na arhitekturi, kjer si sedel in risal in na koncu ni bilo nič razen risbe, ki mi ni bila več všeč, a sem jo oddal, pa je bilo v redu … Tu pa si moral svojo idejo materializirati, in ker je bila večina projektov za zunanje naročnike, v glavnem večja angleška podjetja, je moral biti izdelek praktično končan.

Ste na fakulteti delali že izdelke za podjetja?
Tako je, in to na osnovi njihovih želja, tudi obiskov v tovarni, in ko je bil projekt zaključen, je sledila predstavitev izdelka. Vsak študent je projekt zagovarjal pred profesorjem, naročnikom, dvema ali tremi inženirji in štirinajstimi kolegi študenti – in ti so bili veliko bolj »pasji« kot vsi ostali. Ker smo vedeli, kaj kateri od nas dela in kako razmišlja, smo poznali šibke točke drug drugega, in na tej predstavitvi si moral zagovarjati, zakaj je to tako in tako. To se mi je zdelo zelo zanimivo. Bili smo veliki prijatelji, ampak tisto uro, ko smo bili drug drugemu sodniki, ni bilo nobenih velikih prijaznosti ali popuščanja, pač pa samo: »Zakaj si tako naredil?« V bistvu se je bilo veliko težje zagovarjati pred prijateljem kot pred naročnikom.

Tretji letnik študija je bil nekaj posebnega: v celoti je bil namenjen samo izdelavi diplomske naloge. Tri četrtine vrednosti naloge je zavzemal izdelek, projekt, eno četrtino pa poljubna splošna tema, kjer si si lahko izbral, kar si hotel, in o tem napisal esej, razpravo. Za temo sem izbral alpsko kmečko hišo, ki sem jo obdeloval že pri profesorju Kralju; imel sem veliko gradiva, ki sem ga še razširil in dopolnil. To sem delal med počitnicami, doma. V etnografskem muzeju sem dobil veliko gradiva, tako da je iz tega nastala kar obsežna knjižica.

Glavni del pa sta zavzemala projekt in njegova izvedba. Ker sem bil vezan na Iskro in sem vedel, da bom tu tudi kasneje delal, sem hotel narediti nekaj takega, kar bi lahko uporabili tudi v Iskri. To je bil sistem ohišij za elektronske naprave. In moram reči, da sem ta projekt kar dobro opravil. Ob zaključku letnika smo vsi študentje pripravili razstavo svojih del. Tri dni smo bili tam na voljo za razlago samo za profesorje in za zunanje strokovne sodelavce. Razstava ni bila odprta za javnost, ampak prve tri dni samo za ocenjevanje, pojasnjevanje in vrednotenje. Kasneje pa je bila tudi tržišče: strokovnjaki iz industrije so si prišli ogledat, ali je kaj uporabnega, ali je predstavljena kakšna zanimiva rešitev ali zamisel. Nekega dne je k meni nekdo pristopil, se predstavil in se pozanimal o mojem projektu – šlo je za modularni sistem, ki je bil mersko prirejen, kombinacija njihovega dvodecimalnega in našega decimalnega sistema; po nekih zapiskih profesorja Kurentarja o modulih in Fibonaccijevi številčni vrsti sem izdelal sistem, ki je bil kompatibilen z obema različnima sistemoma, ker je mersko ustrezal obema. Ta človek me je po kratkem pogovoru vprašal, ali bi prišel k njim v službo. Bil je predstavnik podjetja Woodhaysen . Bil sem osupel, najprej sem pomislil, kaj bodo rekli v Iskri, pa družina … A je rekel, da so pripravljeni urediti vse formalnosti in kriti stroške. Kar streslo me je, potem pa sem si rekel: Iskri sem dolžan tri leta študija in tri leta moram v Iskri odslužiti. Zahvalil sem se mu. Bil sem edini od vseh petnajstih diplomantov, ki je bil povabljen k rednemu sodelovanju v podjetje.

Kaj vam je RCA oziroma oddelek za oblikovanje dal? Kaj je tisto najpomembnejše, kar ste s svojim izpopolnjevanjem v Londonu pridobili?
V glavo so nam vcepili, da je industrijsko oblikovanje panoga, ki omogoča oblikovanje in izvedbo izdelka, ki je predvsem uporaben, ima svojo estetsko vrednost, in kar je še posebej pomembno: ki je primeren za industrijsko izdelavo v določenih pogojih. Ko se lotiš oblikovanja določenega izdelka, moraš vedeti, s čim ga bodo naredili v tovarni, ali imajo take stroje, upoštevati moraš tehnologije, ki jih proizvajalec ima in obvlada. Razmišljati moraš, kako bo to narejeno, se prilagajati in tudi veliko posvetovati z ljudmi, ki so v nadaljevanju odgovorni za izdelavo tega izdelka. Ne gre le za risbo, ampak moraš že v fazi nastajanja končne rešitve upoštevati in dobiti potrebne podatke, da je vse popolnoma jasno, ko projekt pride na mizo konstruktorjev – da je to samo še prevod v material.

Jasno pa je tudi, da vsak oblikovalec skuša vplivati na tehnologijo proizvajalca, da se posodobi …
Seveda! V Iskri so se velikokrat odločili za posodobitev, če so po ogledu prototipa ugotovili, da bi bila zadeva lahko cenejša in preprostejša za proizvodnjo, če bi imeli tak in tak stroj, stiskalnico … Seveda pa smo imeli delavnice, kjer so se izdelovali zelo kakovostni prototipi. Ko so števec električne energije, ki je bil iz kovine in bakelita – pečenje bakelita je bilo zapleteno in počasno opravilo – želeli izdelovati iz novih materialov, so takoj razumeli, kaj to pomeni, in kupili ustrezne stroje, ki so omogočali uporabo materialov, prijaznejših za uporabo, proizvodnjo, pa tudi do okolja. Tudi oblikovalec je z novimi materiali dobil več možnosti. Plastiko je veliko laže oblikovati kot kovino, iz nje lahko narediš praktično vse. Tako lahko oblikovalec vpliva na posodabljanje tehnologije, vsaj v določenih okvirih, ko stroški investicije ne presegajo pričakovanega dohodka.

Spominjam se pogostih izjav oblikovalcev – čeprav se mi je to zdel bolj jalov izgovor – da tehnologi v različnih podjetjih rečejo preprosto: to se ne da narediti, takega stroja nimamo in ga tudi ne bomo dobili; prilagajajte se temu, kar imamo, mimo obstoječe tehnologije ne mislimo vlagati. Kakšni so bili pogoji vašega dela, ko ste se iz Anglije vrnili v Iskro?
Avgusta leta 1971, po koncu študija, sem prišel v službo v Iskro. Takrat so se oddelki za oblikovanje, propagando in sejme združili v skupne službe, Marketing, lociran za Gospodarskim razstaviščem.
Redkokdaj se je zgodilo, da bi se razvijal kak proizvod, ki ni imel končnega proizvajalca in končnega interesenta, naročnika. Načeloma se ni dogajalo, da bi oblikovalci čisto v svoji režiji predlagali neko zamisel, pa potem v Iskri iskali nekoga, ki bi to izvedel. Kmalu sem postal vodja oblikovanja. Davorin Savnik je bil še vedno art direktor. Pri pomembnejših projektih je sodeloval in usmerjal ter odobril zadevo. Spominjam se, kako sem takoj po svoji vrnitvi iz Anglije, leta 1972, oblikoval enega svojih prvih večjih izdelkov, telefonski cestni urgentni stebriček.

Ta vaš projekt je tudi razlog za najin razgovor. Kakšna je bila ta naloga, zakaj ste se je sploh lotili, kdo vam je svetoval in kako je stebriček nastal?
Delali smo ga za Iskro Avtomatiko, ki je imela oddelek za avtomatizacijo prometa cest, in verjetno za Dars. Ker so se začele graditi avtoceste, se je pokazala potreba po urgentnem stebričku za nujne klice. Najprej sem pregledal obstoječo literaturo in ugotovil, kako imajo to urejeno v Evropi. Jasno mi je bilo, da mora biti to stebriček za klic v sili, opazen, preprost za uporabo, razmeroma visok. Ob tem mi je prišlo zelo prav moje dodatno izobraževanje na eni redkih fakultet za ergonomijo v Loughboroughu v Yorku, kjer smo imeli študentje drugega letnika enomesečni seminar. Imeli smo veliko predavanj, veliko dela v laboratorijih, različna testiranja, tako da smo zelo podrobno spoznali pomen ergonomije. Pri ergonomiji ne gre le za fizične zadeve, ampak tudi za psihične. Antropometrija je del ergonomije, ki je zelo pomemben dejavnik pri oblikovanju.
Pri oblikovanju stebrička je bilo kar nekaj pomembnih zahtev. Delovati mora v vseh vremenskih razmerah, ohišje mora biti dovolj močno, da kljubuje vremenu, tipke morajo biti primerne za vsako roko, delovati mora preprosto, ker je človek, ki ga uporablja, velikokrat v stresu, opazen mora biti v svetlobi in temi. To so bile osnovne zadeve, ki se mi niti niso zdele tako zahtevne, in spominjam se, da sem ga razmeroma hitro narisal. Ko sem imel zamisel že precej razdelano, sem jo predstavil Savniku in bil je navdušen. Sam sem naredil lesen modelček v merilu 1 : 10 in Savnik je odločil, da gre takoj v izdelavo prototipa.

Idealen projekt, ki je bil vam – in tudi izvedbi – pisan na kožo.
Verjetno res. Imel sem že kar nekaj izkušenj s plastiko iz Londona in sem za material predlagal poliester. Prototip smo izdelali v Šentvidu pri plastičarju, ki je tudi sam izdeloval čolne iz poliestra in je imel bogate izkušnje. Iskra Avtomatika je stebriček opremila z elektroniko. Prvotni izdelek je bil v celoti narejen po moji zamisli, kasneje pa so v Nemčiji kupili signalizacijski modul, ki je bil po naključju kompatibilen z mojim modulom. Mi smo imeli svoj sistem in bi bilo verjetno res dražje, če bi ga čisto do konca razvili sami. Za to ni bila potrebna nobena sprememba mojega projekta.

Koliko časa je preteklo od vaše idejne zamisli do izdelka?
Zdi se mi, da je šlo razmeroma hitro. Projektirati sem ga začel leta 1972, kot izdelek pa je bil predstavljen na BIO 5 leta 1973 in nagrajen z zlato medaljo, kar pomeni, da je že bil v proizvodnji.

Veste, da ta stebriček še vedno stoji in funkcionira na nekaterih odsekih naših avtocest?
Verjetno jih stoji še več kot polovica. Tu in tam sem opazil tudi nove.

Veste, kolikšno je bilo število izdelanih stebričkov?
Natančne številke ne poznam, za ilustracijo pa: na vsaka dva kilometra avtoceste sta dva, če imamo torej 400 kilometrov avtocest, je to najmanj 400 stebričkov, verjetno pa več.

Je Iskra te stebriče ponudila še kam drugam po svetu? Konec koncev je bil to zelo preprost in zelo dober izdelek.
Bojim se, da ne. Sploh ne vem, ali je še kje zunaj Slovenije, ali so ga v nekdanji Jugoslaviji kje uporabljali. Ker nobena od Iskrinih tovarn ni imela ustrezne opreme, je ohišje izdeloval eden od tozdov Mebla, ker so imeli veliko izkušenj s plastiko, saj so se ukvarjali s plastičnim pohištvom. Mislim, da se še danes izdelujejo v Meblu. Novi stebriček ima nov samo zgornji del, spremenjen, zožen, a postavljen na osnovno dimenzijo prvega, mojega stebrička.

Ste sodelovali tudi pri tem drugem stebričku? Kar nekaj sem jih opazila na avtocestah.
Nihče me ni povabil k sodelovanju, nihče me tudi ni nič vprašal.

Kar je zelo čudna in za Slovenijo zelo simptomatična situacija; glede na to, da pravite, da je osnova še vedno ista, gre vendarle tudi za avtorski projekt – in tu se vidi, kako smo šibki glede avtorskih pravic. Razen tega pa ste kot avtor prvega stebrička imeli bogate izkušnje.
Ne vem niti, kdo ga je »dooblikoval« …

Ta stebriček je bil dobitnik zlate medalje na BIO 5. V Iskri ste izdelali še nekaj izdelkov, ki so bili enako nagrajeni. Sva pri vašem prvem obdobju. Kateri so bili še drugi izdelki tega obdobja?
Kmalu sem postal vodja oblikovanja v sektorju Marketing, in do sodelavcev sem imel nekoliko drugačen pristop, kot je bila dotedanja praksa. Imel sem zelo dobre sodelavce. Obiskal sem večino Iskrinih obratov po vsej Sloveniji in analiziral proizvodnjo, ker veliko izdelkov sploh ni šlo skozi roke oblikovalcev. Naredil sem programe za skoraj vsak obrat, poiskal afiniteto posameznega oblikovalca do določenega področja in jim ta področja skoraj v celoti prepustil. Zase sem rezerviral področje, ki za oblikovalca mogoče niti ni tako zanimivo, je pa zelo pomembno, to so različni instrumenti, merilne aparature, števci električne energije. Kot vodja oblikovanja sem v bistvu bil še oblikovalec. Bil sem samo prvi med enakimi.
Eden mojih vidnejših izdelkov v tem času je bilo ohišje za električne števce, ko je proizvodnja prešla z bakelita na plastiko; to je bil sistem enofaznih, trofaznih števcev električne energije s še dodatnimi napravami v istem ohišju, ki so bile potrebne za merjenje energije v industriji. Tudi to je bilo razstavljeno na BIO, na IF, v Hannovru. Veliko sem hodil v proizvodnjo in opazil, da gre posamezni del tega ohišja skozi roke delavk tudi po dvajset-, tridesetkrat, zato sem ga oblikoval tako, da ga je bilo laže sestaviti. Te rešitve so bile namenjene proizvodnji, ne toliko uporabniku. In mislim, da je to ena pomembnejših reči pri oblikovanju. Za Horjul sem v tem času oblikoval serijo laboratorijskih instrumentov, ki so bili razmeroma uspešni, za kranjsko Iskro nove elektronske števce. Razmišljal pa sem še o eni pomembni zadevi. Električna vezja so vsebina večine instrumentov, in dokler so bila ta vezja žična, je bilo to robustno in so bili toliko večji. Ko so se pojavili čipi, pa se je to lahko zmanjšalo. Nekoč sem videl dlančnik, ki si ga lahko uporabil oziroma aktiviral tako, da si moral vzeti zobotrebec in z njim iskati tipke, ker si s prstom aktiviral po več tipk naenkrat. Zdelo se mi je nesmiselno, da bi, čeprav tehnologija omogoča izredno miniaturizacijo, zadevo po vsej sili tiščali v to smer, ker postaja neuporabna. Človeška roka ostaja nespremenjena.

Kako se je to vaše prvo obdobje v Iskri končalo? Kam ste šli naprej?
Prišlo je obdobje tozdov. Marketing naj bi postal samostojni tozd v okviru Iskra Commercea. Ker je dotedanji vodja Franček Mirtič odhajal, so me kolegi nagovorili, naj kandidiram za direktorja Marketinga. Ta je združeval industrijsko oblikovanje, grafično oblikovanje, sejemsko dejavnost, propagando, pospeševanje prodaje in raziskave trga. To je bil konglomerat, v katerem je bilo zaposlenih, v najširšem obsegu, 150 ljudi. Več ali manj sem se z vsemi zelo dobro razumel. Vsi so me podprli. Na upravi Iskra Commercea niso imeli nobenih pomislekov in tako sem bil imenovan za direktorja tozda Marketing. To je prekinilo moje oblikovalsko obdobje in sem bolj skrbel za posel.

To vaše obdobje ni posebno dolgo trajalo.
Samo leto in pol. Že kot vodja oblikovanja sem mogoče naredil veliko neumnost. Imel sem občutek, da je v Iskri oblikovalska dejavnost v primerjavi z drugimi delovnimi mesti podcenjena, zato smo izsilili razgovor z vodstvom vesoljne Iskre na temo vloge oblikovalca v procesu nastajanja izdelka. Bil je zelo buren sestanek, na katerem sem padel v nemilost pri vodstvenih strukturah; tako so mi nekega dne sporočili, da me bo na mestu direktorja tozda Marketing nadomestil Ivo Banič. Ker pa je bila v Iskri navada, da človeka nikoli niso degradirali, so mi ponudili mesto art direktorja. Savnik je že zdavnaj odšel, ker je imel svoj studio, prek katerega je delal za Iskro. Art direktor pa je bil brez pisarne, brez tajnice, nekje med stolpnico in tozdom Marketing, nikjer pravzaprav nisem bil doma in sem se pač ukvarjal s tem, kar je bilo: z novoletnimi artikli, darili … Takrat je bil zelo priljubljen memori in sem ga naredil na temo Iskrinih izdelkov. To pravzaprav ni bilo pravo industrijsko oblikovanje.

Ste imeli kot art direktor kak vpliv na oblikovalce, ste lahko kaj pospešili, komu kaj pomagali, ukazali, ste lahko kakorkoli vplivali na proizvodnjo ali pa na delo oblikovalcev?
To je bil samo naziv in popolnoma nič drugega …

Tudi o projektih, ki so jih delali posamezni oblikovalci, niste odločali, ali gredo v proizvodnjo ali ne?
O tem pravzaprav sploh ni nikoli odločal oblikovalec oziroma art direktor.

Je bila to dekorativna funkcija?
Nekaj takega, lahko zaslužnostna, lahko pa kazenska, kakor jo človek vzame … Potem pa je prišel začetek osemdesetih let, ko je iz meni neznanih razlogov oblikovanje v Iskri kot služba, oddelek za celo Iskro, postalo nepotrebno ali pa celo breme.

Zakaj?
Ne vem. Ni se zmanjšalo povpraševanje po oblikovanju, preprosto so odločili, da se industrijsko oblikovanje kot del Marketinga ukinja, oblikovalci pa si najdejo posel, kakor se jim zdi, v okviru Iskrinih podjetij. S tem pa tudi mesto art direktorja ni bilo več potrebno in kot Kranjčan sem se odločil, da grem v kranjsko Kibernetiko.

Nekaj odličnih oblikovalcev je takrat zapustilo Iskro, nekaj jih je odšlo po posameznih tozdih. Kaj so bile prednosti in kaj slabosti te odločitve? Kako ste to občutili vi?
S seboj sem vzel dva sodelavca, oblikovalca Bojana De Reo in grafika Igorja Pičulina, in ko smo prišli v Kranj, smo bili umeščeni v tozd RTC v okviru Kibernetike, kjer je poleg oblikovanja bila tudi poskusna proizvodnja, pa modelne delavnice in laboratoriji. Imeli smo zelo dobre mojstre in v tem tozdu je bil vsak izdelek, ki je šel v proizvodnjo, najprej poskusno izdelan v manjših serijah, poskusno montiran na provizoričnih proizvodnih trakovih, kjer so bile zaposlene najboljše delavke z vseh prejšnjih delovnih mest v posameznih tozdih. V prototipni delavnici so bili najboljši mojstri, ki so do potankosti obvladali stroje, tako da je bil izdelek, ko je šel v končno proizvodnjo, preizkušen na ne vem koliko načinov.

Spominjam se, da z vsemi tozdi ni bilo tako. Nekateri oblikovalci so se pritoževali, da odkar ni skupnih služb, veliko težje spravijo predloge v proizvodnjo.
Za področje industrijskega oblikovanja ni bilo nič skupnega, vsak oblikovalec se je moral v svojem okolju sam znajti in si poiskati zase najboljše pogoje …

Ali uprava Iskre ni imela splošne strategije glede tega, kaj naj bi kateri od njenih tozdov delal in kako?
Ne, mislim celo, da je z začetkom osemdesetih let Iskra začela počasi razpadati. Ukinitev oddelka za marketing je bila eden od začetkov poti navzdol, kar se je kasneje tudi pokazalo. Bore malo je ostalo od nekdanje velike in ambiciozne Iskre.

Iz vašega kranjskega obdobja so tudi naprava Iskrascope LCD, defektoskop, naprava za tampotisk, ohišja za merilne aparature. To so namreč izdelki, ki so bili nagrajeni na iF, Cebitu.
Ja, pa še robot Roki in stikalna ura. Z ozirom na povezavo od prej sem veliko delal tudi še za Horjul, ki sicer ni bil član Kibernetike, se je pa nekako specializiral za merilno tehniko, in ker mi je to področje ležalo in ker sem z njimi že prej zelo dobro sodeloval, sem tudi zanje še veliko oblikoval. Med drugim smo dobili Kidričevo nagrado za raziskovalno dejavnost.

To vaše obdobje se je potem končalo. Kako?
V začetku devetdesetih so se, tako kot v celotni Sloveniji, začeli popolnoma novi procesi tudi v Iskri. Ena prvih potez je bila razpustitev skupnega tozda in vseh njegovih dejavnosti. Omogočili so nam ustanovitev mešane družbe z mojo 51-odstotno udeležbo in mestom direktorja novega podjetja ter 49-odstotnim deležem Iskre Kibernetike. Moj vložek je bil takrat, mislim, 2.000,00 tolarjev. Njihov pravnik je sestavil statut novega podjetja in vse potrebne akte, kar je bilo v veliko pomoč posamezniku, ki se je za to zanimal. Tako je nastalo podjetje Spark, ki je bilo najprej pol leta mešana družba, potem pa sem za 2.000,00 tolarjev odkupil njihov delež, tako da sem postal 100-odstotni lastnik podjetja in ga preimenoval v d. o. o.

Deset let prej ste v intervjuju z Goroslavom Kellerjem rekli, da je ustanoviti lastni oblikovalski studio tvegano podjetje iz več razlogov. Prvič, ker tako podjetje nima možnosti tehnoloških, modelarskih, v bistvu tudi širše strokovnih podlag in podatkov, da bi lahko uspešno funkcioniralo, in ker obstaja tudi vprašanje, ali naše gospodarstvo taka podjetja sploh potrebuje. V njem bi morali biti strokovnjaki s številnih področij – industrijski oblikovalci, grafični oblikovalci, inženirji, tehnologi, modelarji. To pa je pravzaprav že veliko, tvegano podjetje in človek, ki bi to ustanovil, nosi veliko odgovornost. Ali so se razmere v teh desetih letih tako spremenile, da je bilo vaše podjetje upravičeno? Glede na to, da ste ga ustanavljali »pol-pol« s podjetjem, je bil položaj na začetku verjetno nekoliko lažji.
Moj položaj je bil vsekakor lažji, ker sem ohranil zelo dobre stike z večino prejšnjih sodelavcev, razvijalcev in konstruktorjev in sem pri določenih projektih sodeloval z njimi tako, da so bili oni moj naročnik in sem zanje opravil oblikovalske storitve. Samo poslovni odnos se je spremenil.

Delo in storitve so ostali, tudi lastništvo je bilo obojestransko, zato ni bilo težav z izrabo teh storitev.
In tudi potem, ko sem imel samostojno podjetje, je bilo to sodelovanje v določenih primerih brezhibno.

Kakšne profile sodelavcev pa ste imeli v Sparku?
Tam je bil en sam človek, jaz.

Kje pa ste dobili ostale sodelavce? Ste še vedno uporabljali te iz prejšnjega podjetja?
Sodelavci in tehnologija so mi bili na voljo v posameznih podjetjih, ki so bila tudi naročniki. To je bilo že obdobje, ko sem se osamosvojil. V začetku je vse potekalo zelo lepo. Načrtoval sem števce električne energije. Razvijali smo popolnoma nove družine izdelkov. S kar nekaj nekdanjimi Iskrinimi podjetji sem uspešno sodeloval, potem pa je okrog leta 1995 vse skupaj začelo upadati. Nove stvari se niso razvijale, pač pa so se samo izpopolnjevale obstoječe zadeve, in prišel je čas, ko na področju industrijskega oblikovanja nisem imel več dela. Primoran sem bil razmišljati nekoliko drugače. Ker sem se že prej občasno ukvarjal z grafičnim oblikovanjem, sem se odločil, da se preizkusim na tem področju. Tu pa je nastal drug problem. Sem namreč računalniški analfabet …

Čeprav ste v intervjuju z Goroslavom Kellerjem oziroma kasneje še v enem intervjuju izjavili, kako nujno je za oblikovalca, da obvlada računalnik?
In sem celo na RCA opravil trimesečni tečaj iz računalništva – od programiranja, dela z računalnikom do luknjanja kartic – in sem obvladal, takrat na ravni, na kateri je računalništvo bilo, skoraj vse. Ko pa sem prišel nazaj v Iskro, sem se delal, da nimam pojma o tem, in sem opravil kratek tečaj računalništva na mackintoshu, tako da sem znal z njim delati, a sem tudi zelo hitro pozabil.

Danes obvladate računalnik, delujete po internetu?
Ne, sploh nimam računalnika. Pri grafičnem oblikovanju pa, kot sem ugotovil, brez računalnika danes ne gre več.

Gre, vendar zelo težko. Nastaja pa drug problem, in sicer, da sleherni človek, ki zna pritisniti deset gumbov na računalniku, misli, da je hkrati že grafični oblikovalec. In je računalniške grafične polucije več, kot je je kadarkoli bilo v industrijskem oblikovanju.
Res je, imam pa še danes dva dobra prijatelja, ki sta odlična računalničarja, in z njima sem sodeloval tako, da sem sam stvar skiciral, nato pa sva se s prijateljem lotila računalniške obdelave zamisli do končnega elaborata, ki je bil pripravljen za tiskarno. To so bili različni logotipi za podjetja in celostne podobe, med drugim celostna podoba za Gimnazijo Kranj 1990 ob obletnici prvih maturantov in stavbe same, oblikoval sem grafični priročnik in tehnično pripravo grafičnega priročnika za Republiko Slovenijo, potem celostno podobo občine Kranj, celostno podobo za Elito Kranj, pa za manjša podjetja, kot je Obl’č, za gostilno Marinšek, pa za nepredvajani film Feliks, ki ga je režiral pokojni Jože Šprajc. Za Prešernovo gledališče v Kranju sem za otroško predstavo Androkles in lev oblikoval celotno sceno, skupaj s plakatom in posebnimi vstopnicami, ki so se zlepile v masko miške, pa katalog umetnostne zbirke ljubljanskega letališča, ob otvoritvi te izredno bogate zbirke, poleg vsega tega pa tudi cel kup manjših znakov za prijatelje … Bilo je obdobje ustanavljanja podjetij, ki so potrebovala prepoznavne logotipe. Nekega dne pa se je pojavila priložnost, da bi prevzel vodenje Galerije likovnih umetnikov Kranj, in brez velikega razmišljanja sem podjetje Spark zaprl, se prijavil na zavodu za zaposlovanje in prek javnih del zelo hitro dobil to mesto in delo opravljal dobrih pet let, do upokojitve leta 2005.

Iz izkušenj vem, da ste oblikovalci v večini zelo slabi čuvarji svoje dokumentacije. Zelo redki imajo urejen svoj osebni arhiv. Izdelke, ki ste jih imeli doma, ste prepustili Arhitekturnemu muzeju Ljubljana (danes Muzej za arhitekturo in oblikovanje). Ostala dokumentacija – nekaj besedil, nekaj zabeležk, nekaj fotografij načrtov – pa je tudi vse, kar je od tega obsežnega opusa ostalo. Mi lahko poveste, koliko uspešnih izdelkov ste oblikovali? Ste jih kdaj prešteli?
Ne, nikoli. Takih resnih, ki so šli v proizvodnjo, je bilo, mirno lahko rečem, petdeset, šestdeset …

Pogovarjala se je: Lenka Bajželj
Foto portret: Matevž Paternoster

Udeleži se festivala Mesec oblikovanja →