Project Description

Kunle Adeyemi
Office for Metropolitan Architecture, Nizozemska

Kunle Adeyemi se je slovitemu arhitekturnemu studiu OMA na Nizozemskem pridružil leta 2002. Kot višji družabnik je trenutno zadolžen za tri projekte, ki se izvajajo v okviru projekta Izobraževalno mesto v Dohi: sedež Katarske fundacije, osrednjo knjižnico in center za strateške študije. Zadolžen je tudi za stolpnico na Kitajskem, ki je sedež ŠenZenske borze, Pradin paviljon v Južni Koreji in zdaj tudi za 4. most in glavni načrt za Mainland Laos v Nigeriji.

Poleg tega Kunle poučuje oblikovanje na tehnični univerzi v Delftu in je gostujoči kritik na harvardskem podiplomskem programu za oblikovanje, v londonskem združenju arhitektov in na rotterdamskem inštitutu Berlage. Leta 2006 je bil med povabljenimi predavatelji na simpoziju Nečista arhitektura v Guggenheimovem muzeju v New Yorku.

Motivacija in manipulacija: posegi na Bližnjem vzhodu in Kitajskem

Med delom pri projektih na Bližnjem vzhodu in na Kitajskem mora arhitekt velikokrat z občutkom uporabljati nekoliko nenavadne strategije, s pomočjo katerih krmari po kompleksni strukturni raznolikosti sodelujočih.

Na Bližnjem vzhodu je zaznati vse večje povpraševanje po arhitektih, ki obljubljajo edinstvenost v vse bolj natrpani kulturi preobilnosti in presežkov. Nadobudne stranke arhitekte spodbujajo, da ustvarjajo okolja, katerih meje so samo meje arhitektove domišljije. Med takšnim prizadevanjem in domišljijo najdemo vrsto tistih, ki se posvečajo postopku tolmačenja in izpolnjevanja predpisov, na podlagi katerih lahko ta prizadevanja resnično spremenimo v domišljijo. Tu je toliko poudarka na »postopku« – več kot na sami vsebini – da ta ogroža domišljijo in ves trud, ki ga usmerjamo vanjo.

Na Bližnjem vzhodu je torej situacija zapletena zaradi postopkov, sama vsebina projektov pa ni problematična. Situacija je ravno obratna na Kitajskem, kjer se arhitekt neprestano srečuje s problemom navzkrižnih interesov, z vprašanjem pravega »pomena« vsebine. Kitajska je s svojo izjemno zapleteno družbeno, kulturno in politično strukturo velik izziv za vnaprej ustvarjene ideje in motivacijo zahodnjaških arhitektov. Uspešno sodelovanje na področju arhitekture se pogosto izjalovi, če ne razumemo pripravljenosti vodstva za vsebino, le-te pa se v veliki meri skrivajo za simbolizmom, metaforami in igro moči. Kitajski in Bližnjemu vzhodu je vendarle skupno to, da sta oba željna mogočnosti. Za mednarodnega arhitekta je pri takšnem delu izjemno pomembna rahločutnost; pomaga mu globlje razumeti motivacijo in se strateško lotiti manevriranja v interakciji z ljudmi, da bi lahko bujno domišljijo od začetnega prizadevanja približal resničnosti.