Brezčasno slovensko oblikovanje

Ob koncu sedemdesetih let preteklega stoletja so vsa avtohtona področja slovenskega gospodarstva – lesna, tekstilna in steklarska industrija – pokazala izjemno ustvarjalnost in sposobnost kakovostne izvedbe.
V Steklarski šoli Rogaška Slatina je posebej izstopal oblikovalec Ferdo Pak. Njegovi izjemni stekleni izdelki so prejemali številna priznanja in bi bili prodajne uspešnice takrat in danes, če bi jih v steklarni izdelovali.

V času, ko ornament ni bil zaželen, je z asketskimi, natančno izrisanimi formami oblikoval desetine serij in posameznih izdelkov, povzdignjenih iz uporabnosti v oblikovalske predmete.

Serija naložnih skled Konus iz leta 1977 je preprosta, jasna dvojnokonična zasnova, ki dokazuje, da je lahko funkcionalnost v minimalni, čisti geometrijski formi brezčasna.

Kaj vas je pritegnilo k temu, da postanete oblikovalec v steklu? Kako ste pridobili za to ustrezno izobrazbo?
Steklo me je pritegnilo že v zgodnji mladosti in ni bilo naključje, da sem svojo pot oblikovalca v steklu začel v Steklarski šoli Rogaška Slatina. Že zgodaj sem bil usmerjen k likovnemu ustvarjanju. V Mariboru sem med šolanjem dobil veliko znanja od profesorja na nižji gimnaziji in kiparja Gabriela Kolbiča. Moji prvi stiki s steklom so nastali ob obisku steklarne v Slovenski Bistrici, ki je takrat izdelovala predvsem steklene gumbe in lestence. Že takoj me je prevzelo steklo, v vročem stanju tekoče in žareče ter v hladnem stanju trdno, prosojno, krhko in lomljivo. V šoli smo takrat ustvarili skupino, ki je imela enkrat tedensko možnost poslikavati steklene predmete s posebnimi steklarskimi barvami. Žareli smo od sreče, ko smo dobili izgotovljen in odžgan izdelek. Kmalu zatem, ko sem se vroče navdušil za oblikovanje v steklu, me je stric iz Rogaške Slatine, ki je bil mojster pihanja v steklarski šoli in je med drugim tam tudi poučeval, zvabil v Steklarsko šolo Rogaška Slatina. To je bila edina steklarska šola v takratni Jugoslaviji in je šolala kadre za vse steklarne. Po končanem šolanju sem imel srečo, da sem lahko vsakodnevno ustvarjal unikatne steklene artikle in se hkrati začel usposabljati za oblikovanje stekla. Takrat sem začel oblikovati z odličnim oblikovalcem Marjanom Prisičkom, pozneje pa sta se nama pridružila Tihomir Tomič in Marjana Bastašič. Kmalu sem ugotovil, da potrebujem še več oblikovalskega znanja. Ob delu sem se vpisal tudi v šolo za oblikovanje. Tukaj moram še posebej omeniti profesorja Raula Goldonija, ki je v tistem obdobju ustvarjal v steklarski šoli, saj mi je dal največ znanja iz oblikovanja. Hkrati sem se udeleževal tudi različnih mednarodnih simpozijev na Češkem, v Italiji, Avstriji in redno obiskoval razstave po svetu, da sem se seznanil s tem, kar so ustvarjali drugje. Naj poudarim še nekaj dejstev o Raulu Goldoniju, ki je bil odličen mojster, izjemno izobražen človek, ki je pomagal ustanoviti oblikovalsko skupino tudi v steklarni Borisa Kidriča v Rogaški Slatini in je imel zelo močan vpliv na naše oblikovalce. Sam je tudi pihal steklo in veliko delal v Benetkah na Muranu. Goldoni je ustvaril temelj oblikovanja v steklu pri nas. S steklarsko šolo je sodeloval, mislim, dve leti in takrat stanoval v Rogaški Slatini. Bilo nas je nekaj posameznikov, ki smo lahko z njim delali in se veliko naučili od njega. Mislim, da je bila to za nas najboljša šola v življenju.

Steklo je poseben material, kot ste že rekli, je krhek in trden hkrati, je mehak, ko je vroč. Kaj za vas pomeni oblikovati izdelke iz stekla?
Vedno mi je veliko pomenilo, če sem lahko skice uresničil v steklu. Moram priznati, da kot oblikovalec v steklarski šoli nisem imel polne svobode pri oblikovanju. Proizvodnja je narekovala svoje in oblikovalci smo težko ustvarjali nove oblike, ker je bilo to povezano s stroški v proizvodnji. Še sreča, da so bili takrat različni sejmi in zelo aktiven Dizajn center v Beogradu. To je pripomoglo k temu, da smo zaradi potrebe steklarske šole po novih izdelkih vsaj takrat razvili nove oblike za razstave. Kasneje je h kakovostnejšemu oblikovanju pripomogel tudi BIO, saj smo posebej za ta dogodek ustvarjali in izdelovali nove serije. Žal ti izdelki v veliki večini niso prišli v redno proizvodnjo, čeprav so bili opaženi in nagrajeni.

Kako se lotite oblikovanja v steklu? Ali izdelke skrbno načrtujete vnaprej, opravite analizo uporabnikov, ali pa načrtujete bolj emocionalno?
Oblikovanje v steklu je lahko industrijsko ali pa unikatno. Moram reči, da sem zašel v unikatno oblikovanje – tukaj mislim na skulpture – takrat, ko sem videl, da veliko stvari v industrijskem oblikovanju nisem mogel uresničiti. Prve skulpture sem naredil na skrivaj v steklarski šoli, saj za tovrstno ustvarjanje ni bilo posluha. Že prve skulpture, ki sem jih ustvaril in poslal na razstavo v München, so bile odmevne, saj sem dobil zlato medaljo za oblikovanje na IHM. Po drugi strani je imelo takrat industrijsko oblikovanje natančen potek dela: najprej sem naredil skico, ki jo je moral direktor ali kašen drug nadrejeni odobriti, da je sploh lahko šla naprej v proizvodnjo. To je bilo mučno, saj kriteriji mnogokrat niso bili strokovni. Po skici se je naredil t. i. »šnit« ali prerez iz kartona in po kartonu so naredili leseni ali kovinski model. V modelu se je nato spihal vzorec. Za manjše serije so bili kalupi leseni, za večje, nad sto kosov, pa kovinski. Oblikovalci takrat, četudi smo bili že uspešni, nismo imeli svobodnih rok pri odločanju. Odobritev pri direktorju je bila mnogokrat tudi pod vplivom grosistov, tistih, ki so skrbeli za prodajo. Dostikrat pa so ti ljudje imeli tudi zelo omejen okus in omejen pogled. Zato je bilo nam oblikovalcem z nekim izdelkom zelo težko prodreti v proizvodnjo, še težje pa z izdelkom, četudi je bil priznan, v trgovino. Takrat industrijsko oblikovanje ni bilo zastavljeno tako, da bi se skrbno analizirale potrebe, uporabniki in trg, kot je to danes.

Dolga leta ste delovali v Steklarski šoli Rogaška Slatina. Je bila takrat vloga šole naravnana v smislu oblikovanja ali bolj izdelave ne posebno ambicioznih izdelkov za široko potrošnjo?
Vsekakor je bila vloga steklarske šole bolj naravnana v izdelavo preprostih izdelkov za široko potrošnjo. Takratni hoteli so imeli cele serije v izjemno širokih asortimanih – v smislu kozarca za vsako pijačo. Zaradi izjemne kakovosti stekla so se opremljali hoteli po vsej Jugoslaviji, Nemčiji, Italiji. Spomnim se, da sem takrat, leta 1964, oblikoval takšno veliko serijo, ki je bila izdelana v sto tisočih primerkih. Vsebovala je 30 do 40 različnih artiklov, kozarce za rdeče, belo vino, vermut, ogromno delov. Tukaj ni bilo prostora za ustvarjalnost in ambicioznost. Po navadi je šlo tudi za vzorce od drugod, ki so jih želeli kopirati. Pozneje, ko je zanimanje za gostinstvo upadlo, se je šola začela ukvarjati tudi z dobrim oblikovanjem. Takrat so vanjo pritegnili nekatere znane umetnike, kot so bili Goldoni, Tihec in drugi.

Takrat sta v Rogaški Slatini delovali dve steklarni, steklarska šola in steklarna Boris Kidrič; kakšen je bil odnos med njima?
Odnosi med steklarno in steklarsko šolo niso bili slabi, saj je steklarna vsako leto pridobivala ves kader iz steklarske šole – nato tudi tehnične steklarske šole. Pozneje, ko je steklarska šola imela že skoraj 300 zaposlenih, pa sta seveda nastajala konkurenca in boj za tržišče. Vsi vemo, da je steklarska šola kasneje doživela veliko agonijo in na koncu stečaj. Jaz sem se že pred pričetkom te agonije upokojil in je nisem doživel osebno. Pomembno je poudariti tudi to, da Slovenija danes kljub svoji bogati tradiciji nima več ničesar od treh nekoč mogočnih stebrov gospodarstva: lesne, tekstilne in steklarske industrije. Žal na področju steklarstva tudi ni niti bližnjih perspektiv za razvoj, saj nimamo več nobene šole za mojstre, ki bi znali realizirati visokokakovostne izdelke. To, kar se zdaj dogaja na Akademiji za oblikovanje, je sicer veliko, a za resnični razvoj steklarske panoge bi potrebovali ambiciozno in intenzivno sodelovanje med akademijo in proizvodnjo, torej steklarno, ki bi tudi skrbela za izobraževanje in motivacijo pihalcev. Oblikovanje je nekaj drugega kot steklarstvo, vendar mora biti med njima tesna povezava. Oblikovalec mora poznati material, tehnologijo in komunikacijo z izvajalcem. Pihalec mora prisluhniti oblikovalcu, oblikovalec pa potrebuje dobrega izvajalca, ki bo njegove ideje znal prenesti v resničnost. Komunikacija mora potekati v obeh smereh. Ko grem zdaj včasih mimo nekdanje steklarske šole, mi je zelo hudo ob pogledu na prazne in zapuščene delavnice … Verjetno je bilo za propad krivo tudi dejstvo, da se je šola preveč razširila. Na začetku moje poti v steklarski šoli nas je bilo le 50 zaposlenih. Takrat smo zares lahko delali na nekakšen idealen način in zato je bilo tisto obdobje zame še posebno lepo. Na koncu, pri okrog 300 zaposlenih, pa je nastala že prava tovarnica.

Vaši izdelki so prejeli številne nagrade, vendar kljub temu niso prišli v redno proizvodnjo. Zakaj potenciala teh izdelkov industrija ni znala izkoristiti?
Ja, to je zanimivo vprašanje. Moram reči, da žal res ni bilo posluha. Kljub številnim nagradam večina teh izdelkov nikoli ni prišla v proizvodnjo. Zanimivo je, da zdaj, po tridesetih letih in več, nastaja precejšnje zanimanje in povpraševanje po določenih izdelkih, ki so bili tudi razstavljeni na BIO. Mednje sodi na primer Kozarec za viski 292 iz leta 1978. Lahko rečem, da takrat v steklarski šoli niso imeli vizije in se niso zavedali pomena dobro oblikovanih izdelkov in s tem razvoja gospodarstva. Večji, vendar kratkoročen dobiček so videli v »lom poslih«, v izdelavi serijske produkcije za druge kupce, in so raje delali pod drugim imenom, kot pa vlagali v lastni razvoj. V ugodnih časih so »spali« in niso bili sposobni videti naprej. Vsekakor pa menim, da bi morala biti steklarska šola bolj naravnana na ustvarjalnost.

Nagrado Meseca oblikovanja ste prejeli za serijo naložnih skled Konus iz leta 1977. Za kakšen namen so bile oblikovane in kako so bile prvič izdelane?
Ta serija je bila izdelana izključno za BIO. Moram reči, da je bilo že samo sodelovanje na vsakem BIO zame veliko priznanje in tudi spodbuda pri oblikovanju. Posode Konus so bile namenjene za sadje, kompot ali pa tudi kot svečnik. Čeprav sem prepričan, da bi bile prodajna uspešnica, da so to res izdelki, ki niso podvrženi trenutnemu okusu časa, žal niso prišle v proizvodnjo. Za to skledo obstaja zelo preprost, skoraj matematičen načrt dveh obrnjenih konusov. To je nekaj brezčasnega, nekaj žlahtnega in hkrati nekaj preprostega in lepega. Zdaj, po 35 letih, sem dal izdelati ponovno nulto serijo, ki je lahko spet pripravljena na širšo proizvodnjo, če se bo pokazalo kakšno zanimanje.

Stekleni izdelki obstajajo že stoletja, najdemo jih tudi med arheološkimi izkopaninami, starimi dva tisoč let in tudi več. Velikokrat se zdijo nekateri stari stekleni izdelki oblikovno podobni današnjim. Ali bi lahko rekli, da je steklo nekakšen brezčasen oblikovalski material, ki ljudi navdihuje že od nekdaj? Kaj naredi brezčasno oblikovanje v steklu?
Kot v vsakem drugem materialu brezčasnost ustvari le resnična harmonija proporcev, pravilen odnos med materialom, obliko in uporabo. Steklo je nekaj posebnega tudi zaradi nasprotujočih si lastnosti. V vročem stanju je tekoče in žareče, v hladnem stanju je trdo, krhko in lomljivo, tudi brezbarvno ali barvno. Lahko ga pihamo, valjamo, stiskamo, ulivamo v lesene ali kovinske kalupe, lahko ga brusimo, poliramo, graviramo ali barvamo. Vrsta tehničnih in tehnoloških možnosti oblikovanja in uporabe stekla ponuja posebno zadovoljstvo in estetski užitek, ne da bi se zavedali, kako smo pravzaprav odvisni od tega materiala. Brezčasno je nekaj, kar daje uporabnost izdelku za vse čase. Tudi antika je brezčasna, še vedno uporabljamo veliko oblikovalskih elementov iz tistih časov.

Danes se soočamo s krizo v steklarski industriji. Kakšno možnost imajo generacije oblikovalcev, ki prihajajo?
Obstajajo posamezniki, ki se trudijo in tudi na račun svojega dela in zaslužka skušajo ohranjati kakovostno raven, toda širših možnosti za prihodnost v steklarstvu pri nas trenutno ni. Tudi zaradi splošne krize, ki jo v tem trenutku doživlja steklarska industrija v svetu. Vem, da se na akademiji trudijo vzpostaviti tesno sodelovanje z industrijo, saj se zavedajo pomembnosti vključitve oblikovalcev v proces izdelave izdelkov, vendar mora to razumevanje priti tudi s strani industrije, da bo od tega resnično nastala korist za vse. Verjetno je za večino diplomiranih oblikovalcev lažja pot, da se začnejo ukvarjati z unikatnim oblikovanjem. Morda se bodo organizirali celo v skupine in si ustvarili pogoje za delo v manjši proizvodnji, kot so to nekoč naredili na Finskem ali na Švedskem, kjer so v majhnih steklarnah v majhnih serijah desetletja izdelovali kakovostno steklo. Ne potrebujemo samo dragih unikatnih izdelkov, ki si jih le redkokdo lahko privošči, temveč predvsem kakovostne izdelke za vsakdanjo uporabo. To je kultura našega bivanja – iz kakšnih kozarcev pijemo, na kakšnih stolih sedimo, s kakšnim pohištvom se obdamo. Brez srednjih strokovnih šol ob sodelovanju industrije, ki omogoča usposabljanje, brez teh šol, ki bi vzgajale kadre, ki znajo sodelovati z diplomiranimi oblikovalci, to skoraj ni mogoče, vsaj v ročni proizvodnji stekla ne. Za ustanovitev takšne šole in za izobrazbo steklarskega mojstra je potrebnega zelo veliko časa. Lahko preteče desetletje, pa je takrat učenec šele začetnik. Vsi izšolani se danes upokojujejo, jih ni več, mladih ni, saj jih za to delo nihče ni motiviral, in žal nastaja ogromen prazen prostor.

Kakšne možnosti imate vi danes, po upokojitvi in odhodu iz industrije, za oblikovanje v steklu? Ste si ustvarili domačo delavnico in kupili peč?
Pred leti sem si ustvaril svoj steklarski atelje. Po naključju sem na simpoziju v avstrijskem Badnu izvedel, da bodo prodali novo steklarsko peč, ki je bila namenjena iranski princesi. Ne zato, da bi v njej talila stekleno maso, ampak za okras. Zaradi vojne v Iranu je peč ostala v avstrijskem Badnu. Na srečo je bil izdelovalec peči naklonjen Rogaški Slatini, saj je bil reden obiskovalec zdravilišča, in mi je peč prodal za ugodno ceno. Z njo sem delal približno pol leta, jo spravil v pogon, vendar so bili s tem preveliki stroški, da bi vnaprej brez znanega naročnika ustvarjal nove stvari. Na žalost le z idejami ne morem izdelovati izdelkov, in zato peč zdaj samo krasi mojo delavnico. Mogoče pa je ravno zdaj, v času krize, primeren čas za ponovni razmislek, kako naprej. Mogoče se najde nekdo, ki bi hotel investirati v steklarstvo, saj so potrebe po takšnih izdelkih pri nas visoke.

Steklo je ekološki material, izdelan iz naravnih surovin, brez težav se ga lahko reciklira. Ali mislite, da ta starodavni material lahko še prinese inovacije? Kje so po vašem mnenju še potenciali oblikovanja stekla v prihodnosti?
Steklo je material, v katerem je bilo v zadnjem stoletju največ inovacij. Ravno steklo je material prihodnosti. Po eni strani zaradi svoje zmožnosti popolne reciklaže, po drugi strani zaradi razvoja izjemno naprednih tehnoloških stekel, ki se uporabljajo v arhitekturi in v drugih industrijah, kot so optično steklo – teleskopi, optika, fotosenzitivno steklo – arhitektura, varčevanje z energijo, nelomljivo steklo, izjemno tanko nelomljivo steklo, računalniki … Steklo ima brezmejne možnosti v široki potrošnji, to je eden najbolj priljubljenih materialov. Danes v Sloveniji v steklarski industriji ni velikih možnosti, vendar upam, da je kriza tudi čas, iz katerega se bodo prebudile nove ideje in iz katerega bodo zrasle dve, tri majhne fleksibilne steklarne. Verjamem, da spet prihaja čas, ko se bodo ljudje zavedali, da je kakovost pred količino in da poceni steklo ni vedno poceni … Da je pomembno, kje je proizvedeno in kako, saj je znano, da poceni izdelki iz azijskih držav mnogokrat vsebujejo zdravju škodljive snovi. Morda je bolje imeti manj, vendar dobro.