Carme Pinós je do leta 1991 sodelovala z Enricom Mirallesom. Med njune projekte spadajo pokopališče v Igualadi, objekti na lokostrelskem poligonu, zgrajeni za olimpijske igre leta 1992, in šola La Llauna v Badaloni.

Leta 1991 je ustanovila samostojni arhitekturni studio, kjer so zaključili projekte, kot so most za pešce v Petreru (Alicante), stolpnica Cube v Guadalajari (Mehika) in osnovna šola v Castelldefelsu (Barcelona). Od leta 1991 dela kot arhitektka, predavateljica in ustanoviteljica Španskega nacionalnega muzeja za arhitekturo in zaščito urbanih prostorov. Kot gostujoča profesorica poučuje tudi na Univerzi Columbia v New Yorku, Ecole Polytechnique Fédérale v Lausanni in na harvardski podiplomski Šoli za oblikovanje.

Cilj projekta je bil zgraditi zračne in svetle pisarniške prostore. Objekt je bil zasnovan tako, da ob milem guadalajarskem podnebju prostorov ni potrebno umetno nadzorovati s klimatko napravo.

Naročnik je želel imeti samo eno zgradbo, ker objekt stoji v poslovni četrti z gosto posejanimi poslovnimi prostori. Arhitekti so se odločili za stolpnico, sestavljeno iz treh betonskih sredic, ki omogočajo navpično kroženje zraka in vsebujejo vso tehnično opremo. Sredice so podobne stebrom in pomenijo edino nosilno konstrukcijo objekta. Veliki nosilni prečniki podpirajo naknadno stisnjene plošče. Ker drugih opornih struktur ni, so pisarniška moduli in parkirni prostor prosti vseh ovir. V osrednjem delu, obdanem s tremi stebri, je odprt prostor z osvetljenimi stranicami, ki omogoča prost pretok zraka. Zunanjost prekrivajo rebraste drsne plošče, ki sestavljajo nekakšen zaščitni zastor.

Projekt Caixaforum je poskus zgraditve mesta, ki bi bilo tako v domeni zasebnega kot v domeni javnega. V perspektivi so stkali tudi vezi med mestom in parkom ter tako ustvarili prostore za počitek in refleksijo.

Razstavni prostori so dvignjeni, tako da je prostor v pritličju, ki zajema preddverje in trgovino, odprt in pregleden. Fasada iz perforiranih kovinskih plošč ponoči odseva svetlobne podobe in obenem zakriva osnovno nosilno strukturo privzdignjenih razstavnih prostorov.

Dve viseči dvorani, ki si stojita nasproti, sta postavljeni na različnih višinah, tako da lahko mesto opazujemo z razgledom nad ali pod eno ali drugo dvorano. Nekateri prostori, namenjeni počitku, so umeščeni med razstavne prostore; ti niso povezani z dvigali, pač pa s tekočimi stopnicami, ki ohranjajo kontekst prostora in omogočajo postopen prehod.
V najvišjem nadstropju pogled iz kavarne in restavracije seže do mesta in novega parka. Na drugi strani, v podaljšku restavracije, najdemo terasast bar, ki ponuja čudovit razgled na meander Ranillas in zaragoški Expo.