Brezčasno slovensko oblikovanje

Otroška posteljica Nataša, načrtovana leta 1973 in izdelana leta 1974 v Tovarni lesne galanterije v Rimskih Toplicah, je bila vrsto let, do propada te tovarne, prodajna uspešnica, večkrat nagrajena, tudi s častnim priznanjem in zlato medaljo BIO, ter obvezen kos pohištva številnih otroških sob pri nas. Z njo je Biba Bertok postavila nova merila za oblikovanje otroškega pohištva in prekinila dotedanjo tradicijo kolonialnega stila.
Posteljica je zasnovana prečiščeno linearno. S poglabljanjem dna omogoča »rast« z otrokom, dokler je ta dejansko ne preraste. Služi pa lahko tudi kot priročna previjalna miza in otroška stajica.

Snemljivo, pralno platno iz tovarne Induplati Jarše je zamenjalo »lestvaste« prečne stene in ni le estetski poudarek, temveč mehka mejna ploskev za občutljivo otroško glavo. Kolesi na dveh od štirih nog omogočata lažje premikanje posteljice. Živahne barve nekaterih modelov so preglasile tradicionalno belino. Posteljica, čeprav ni več v proizvodnji, služi marsikje že tretjemu rodu.

Kdaj ste prvič začeli oblikovati notranjo opremo? Kje ste pridobili za to ustrezno izobrazbo?
Šolala sem se na Fakulteti za arhitekturo. Leta 1960 je takratni profesor in dekan Edvard Ravnikar ob prvem srečanju s študenti rekel, da bodo vpeljali dvostopenjski študij. Tako je bila oblikovana poskusna B-smer. Prijavila sem se v ta program, ker sta me zanimala oblikovanje in notranja oprema. Nastala je skupina nekaj več kot 50 študentov, ki smo to smer obiskovali dve leti. Kasneje so smer B ukinili, vendar sem še vedno prepričana, da je bil to zelo dobro zasnovan študij. Program je v prvih dveh letih vseboval majhne projekte – oblikovanje manjših uporabnih predmetov za vsakdanjo rabo in opremo prostorov, s spremljajočimi standardnimi predmeti študija arhitekture, hkrati pa smo spoznavali materiale, pridobivali občutek za prostor in širili splošno znanje, ki je nujno potrebno za ustvarjanje. Kasneje smo se seznanjali z arhitekturo in vsemi njenimi zakonitostmi. Znanje, ki smo ga pridobivali skozi študij, nam je omogočilo širok spekter področij delovanja. Številni od kolegov, ki smo obiskovali ta program, smo v poklicu našli svojo pot, jo zaznamovali s svojo vizijo in tudi uspeli. Za vse nas je bilo to delo pridobivanje strokovnih in življenjskih izkušenj, izziv, pa tudi pionirsko delo, saj smo utirali nove poglede na oblikovanje.

Je bilo za vaše delo takrat sploh kaj zanimanja v lesni industriji?
Lesna industrija takrat ni bila ravno visoko razvita. Najprej sem dve leti delala v gradbenem podjetju v Kočevju, ker drugih služb ni bilo. Po dveh letih sem se prijavila za službo oblikovalke pohištva v Alplesu in sem pol leta čakala na njihov odgovor. Ko sem sprejela to delovno mesto, sem po treh mesecih ugotovila, da sem bila že šesta kandidatka za to službo. Torej, v pol leta se je pred mano zvrstilo pet arhitektov in so od tam tudi »zbežali«, saj pogoji dela niso bili idealni. Preseliti sem se morala na Češnjico, kjer je bila tovarna, druge možnosti ni bilo, če sem želela oblikovati pohištvo.

Poleg tega so pred mano izbirali same moške – jaz sem bila šesti kandidat in hkrati prva ženska. Ko sem prišla tja, je bila proizvodnja usmerjena predvsem v izdelavo ohišij za radijske in televizijske aparate za tovarno EI Niš v Srbiji. Vodstvo tovarne je želelo posodobiti in preusmeriti proizvodnjo v samostojen program, ki bi ga ponudili tržišču. Moja prva naloga je bila oblikovanje predsobe. Pristop k tej nalogi je najprej zahteval vpogled v čim več stanovanjskih enot, zato sem pridobila tlorise stanovanj večine arhitekturnih birojev, ki so se ukvarjali s projektiranjem stanovanj. Iz teh sem izluščila možnosti najbolj funkcionalne razporeditve. Nastal je t. i. mini sistem pohištva. To je bilo nekaj elementov, ki si jih sestavljal, da si zapolnil ves razpoložljivi prostor. Zavedati se morate, da so danes stanovanja veliko prostornejša, kot so bila takrat. Štiričlanske družine so takrat živele v 2- ali 2,5-sobnih stanovanjih (50 do 55 m2), kjer je bila predsoba utesnjen, zelo ozek prostor s številnimi vhodi v ostale prostore; nekakšno skladišče za shranjevanje različnih stvari. Tako je nastala predsoba Alfa, kasneje Beta, nato še Gama. Za prvo smo prejeli nagrado na Ljubljanskem sejmu pohištva: diplomo zlati spoj. Alfo in Beto smo kasneje predstavili tudi na jugoslovanskem sejmu pohištva v Beogradu in prejeli nagrado jugoslovansko pohištvo 1969, kar nas je v dveh letih (1968–1970) »izstrelilo« na trg.

V tem obdobju so tekle priprave za zgraditev nove, sodobne tovarne za serijsko proizvodnjo pohištva. Seveda je ta uspeh gradnjo še pospešil. V novi tovarni smo razvili popolnoma serijsko proizvodnjo. Sistem Artus je s ploskovnimi elementi in veznimi členi omogočil sestavo pohištva za večino stanovanjskih prostorov. Izdelovali smo jih v treh lesovih. Za ta program smo na jugoslovanskem sejmu pohištva v Beogradu prejeli priznanje jugoslovansko pohištvo 1970, ki ga je podeljevala revija Naš dom. S poljubnim sestavljanjem smo ustvarili možnosti za individualno opremo prostora brez občutka uniformiranosti. Sistem Artus je bil takrat velika novost in presenečenje za trg. Mislim, da smo bili s tem konceptom celo prezgodnji. V proizvodnji, še bolj pa v trgovini, niso bili pripravljeni spremeniti ustaljenega načina dela oz. prodaje. Ta program je zahteval nov logistični pristop in več znanja, da bi po naročilu strank prilagodili sestav njihovim potrebam. Če bi takrat izpeljali takšen način proizvodnje in trženja, bi bili prvi v Jugoslaviji in tudi še kje drugje v Evropi.

Ko sem kasneje prišla v Slovenijales, se mi je delovno področje razširilo. Tam sem imela možnost delati z različnimi proizvodnjami, tehnično bolj ali tudi manj izpopolnjenimi. Slovenijales je bil trgovsko podjetje, ki je združevalo različne proizvodnje, od tovarne v Rimskih Toplicah, Sore Medvode do Stila Koper, kasneje tudi Bresta in Alplesa. Za vse te proizvodnje smo v Centru za oblikovanje pri Slovenijalesu ustvarjali nove proizvode.

Kakšen je bil način dela v Centru za oblikovanje pri Slovenijalesu?
Dobili smo zahteve iz tovarn in si razdelili delo znotraj oddelka. Na začetku še ni bilo oddelka za marketing, zato smo trg pogosto analizirali sami. Velikokrat tudi tovarna ni vedela, kaj želi proizvajati, zato smo jim nemalokrat sugerirali izdelke, za katere smo vedeli, da bi bili tržno zanimivi, in za katere smo hkrati tudi ugotovili, da jih zmorejo proizvesti. Pomemben pogoj za pristop k oblikovanju v industriji je bilo upoštevanje njihovih tehnoloških možnosti in znanja tehnologov ter mojstrov, da so sprejeli naše predloge in jih bili tudi pripravljeni razviti in izdelati. Zame kot arhitektko so bili mizarski mojstri neprecenljiv vir znanja, saj so vedeli, kako z lesom ravnati, kako ga pravilno obdelovati, kakšne oblike in dimenzije prenese, kako ga je treba pripraviti za serijsko izdelavo v njihovi proizvodnji. Da, od njih sem se veliko naučila.

Res je, da s časom postaneš pri takšnem delu kar malo podoben šabloni, ker delaš za eno industrijo ali en obrat in je vprašanje, koliko imaš moči, da prepričaš komercialo, tehnologe, nabavo, da lahko izpelješ tisto, kar si želiš. Naš način dela je bil vedno takšen, da smo najprej ustvarili tim oz. skupino, ki je pokrivala ključne proizvodne procese: torej, direktor, ki je vodil tim, jaz kot oblikovalka, kasneje je bil v Slovenijalesu prisoten tudi marketing, tehnolog, ki vodi proizvodnjo v tovarni, komercialni direktor tovarne ter nabavni, ki dobavlja materiale.

Za vse proizvode je bilo treba omogočiti dovolj dolgo obdobje izdelave in posledično je moral biti za to obdobje zagotovljen material. Največji problem je bil priskrbeti material enotnega videza, da ne bi bilo razlik v barvi in teksturi različnih elementov znotraj enega pohištvenega programa, saj smo pohištvo že poljubno sestavljali za posameznega naročnika. Takrat so na primer v Italiji začeli izdelovati t. i. »fineline«: to so bili različni večplastno lepljeni furnirji, ki so bili sestavljeni računalniško in so s tem zagotavljali določen enoten videz lesa, kar je bila velika novost. Pred tem je bil način dela drugačen: izdelovali so furnirje in jih izenačevali z različnimi premazi, torej so jih tonirali na dogovorjeno nianso in tako dosegli, da je bil videz izenačen, kolikor je narava lesa to omogočala.

Kaj je za vas pri oblikovanju najpomembnejše? Se je oblikovalski pristop danes spremenil?
Če grem danes v trgovino s pohištvom, sem naravnost zgrožena. Imam občutek, da sem trideset let poskušala s svojim znanjem in izkušnjami prispevati dobro oblikovane, funkcionalne in kakovostne izdelke z željo in mislijo na človeka in prostor, hkrati pa kupcu omogočiti nakup kakovostnih in uporabnih predmetov, ki jih potrebuje. Danes je pristop k opremi drugačen, morda celo preveč poenostavljen.

Danes je videz bivalnih prostorov zelo odprt, z malo pohištva, osebnega izraza lastnika skoraj ni, in tudi intimnost v prostoru izginja. Ni več kotička, niše, kamor se lahko »skriješ« in kjer v toplini doma preživiš čas z otrokom, s knjigo, s partnerjem. Vse je vsem na očeh, vse mora biti odprto, kot da si v »izložbi«. Govorim o individualnem oblikovanju, o velikih stanovanjskih enotah, velikih hišah in o ljudeh, ki imajo kupno moč in jim ni treba gledati na vsak dinar. Mislim pa, da ta trend, razkošje velikih prostorov, kjer so tudi možnosti shranjevanja vsega, kar človek potrebuje za svoje življenje, v posebnih sobah, potrebuje le nekaj odstotkov ljudi. Velika večina še vedno živi v manjših stanovanjih in potrebuje popolnoma drugačen pristop do opreme prostora. Tu mislim, da se odpirajo široke možnosti, da serijska proizvodnja spet ponudi kakovostne, današnjemu času prilagojene in dobro oblikovane izdelke.

Nagrado Meseca oblikovanja ste prejeli za otroško posteljico Nataša. Kako je prišlo do zasnove in kaj je bil vaš vzor pri oblikovanju tega izdelka? Kaj je po vašem mnenju brezčasen izdelek?
To je težko vprašanje. Zame so Skandinavci tisti, ki so in še oblikujejo kakovostne proizvode vseh vrst, dobro oblikovane, ekonomsko upravičljive, uporabniku prijazne. Njihov pristop k oblikovanju pa je v sodelovanju vseh znanj, potrebnih za neki izdelek. In to združeno znanje o materialih, če govoriva o lesu, o kompatibilnosti dveh, treh lesov, o iskanju novih pristopov, to jim omogoča iskanje novih kombinacij za nove oblike, nove ideje. To se mi zdi brezčasno. Še danes lahko kupite stole, ki so bili oblikovani leta 1920, 1930, izdelujejo pa jih še danes. Lahko rečeva, da so brezčasni. Če neki izdelek preživi 20 do 30 let, je to zelo veliko, če pa več kot 50, je zagotovo brezčasen.

Moram reči, da sem bila presenečena, ko sem izvedela, da sem bila izbrana kot oblikovalka brezčasnega elementa. Posteljica Nataša je zelo ljubek majhen element, ki zahteva enako pozornost oblikovalca kot velik sistemski program. Zasnovana je bila kot posteljica ter hkrati stajica in košek. Ima možnost, da se ji dvigne dno, da jo lahko mamica takoj po rojstvu otroka uporablja, ne da bi se ji bilo treba preveč sklanjati. Dodala sem ji kolesi, da bi jo bilo lažje premikati. To kolo, okrogel kos lesa, oblečen v gumo, je bilo takrat kar velik zalogaj za proizvodnjo. Morala sem biti zelo vztrajna in prepričljiva. Posteljica Nataša je nastala leta 1973. Razstavljena je bila na sejmu v Beogradu, kjer sem prejela diplomo za kosovno pohištvo, leta 1974 je bil začetek proizvodnje s serijo 1000 kosov. Leta 1975 je bila razstavljena na BIO 6, kjer sem dobila častno pohvalo BIO 6, in 1977. leta sem bila na mednarodnem bienalu industrijskega oblikovanja BIO 7 nagrajena z zlato medaljo. To je bilo presenečenje in hkrati priznanje za moj trud.

Posteljico verjetno še danes kdaj vidite v uporabi mladih družin. Kako doživljate dejstvo, da ponekod služi že tretjemu rodu otrok?
Res je, da jo uporabljajo različne generacije. Jaz imam to posteljico v spalnici, kjer je moj vnuček, ki je zdaj star tri leta, spal, ko je prišel k meni na obisk. In je še vedno ne dam stran, ker mi vnuk zdaj reče, »babi, zdaj grem tja še malo skakat«.

Ali lahko dobro oblikovanje prinese tudi prodajni uspeh?
Samo z veliko truda. Bom razložila, zakaj. Ko sem šla po Slovenijalesovih prodajalnah po Jugoslaviji, se je izkazalo, da je moralo biti pohištvo vedno iz oreha, hrasta oziroma iz poljubnega lesa, seveda cenejšega, ki je bil toniran na barvo oreha ali hrasta. To je bil standard in zagotovilo, da bo vedno šlo v prodajo. Vse je bilo tudi odvisno od vodje prodajalne, kakšno pohištvo je naročil za prodajo. Skoraj dve leti sem hodila po celi Jugoslaviji z nalogo predstaviti pohištveni program Manta, za katerega smo na jugoslovanskem pohištvenem sejmu v Beogradu leta 1976 prejeli dve nagradi: zlati ključ ter nagrado za jugoslovansko pohištvo leta, ki jo je takrat podeljevala slovenska revija Naš dom. To je bilo do takrat edino pohištvo, ki je dobilo obe nagradi hkrati. Nato pa smo leta 1978 v Skopju prejeli še nagrado zlati most ter leta 1979 pohvalo BIO 8. V Slovenijalesovih prodajalnah sem se dogovarjala za prostore, kje in kako bodo pohištvo Manta v prodajalni predstavili. Najbolj se spominjam Osijeka, kjer je bila ogromna hala z omarami v sredini, druga zraven druge, vse različne. Pred omare so postavili sedežno pohištvo, vse temno in natlačeno skupaj.

Tam so mi rekli, da lahko vmes postavim tudi elemente nagrajenega programa, kar se mi je zdelo popolnoma nesprejemljivo. Prosila sem jih, če lahko uporabim neizkoriščen, prazen in osvetljen prostor na vrhu stopnic pred vstopom v veliko halo. Tam sem postavila program Manta v sklopih jedilnega prostora, dnevne sobe, knjižnice in otroške sobe, torej kot stanovanje in pohištvo v ambientu: mizo, pokrito s prtom, pogrinjke, pregrinjala, preproge, luči … Tega načina predstavitve do takrat pri nas v trgovinah niso uporabljali. Kupci so tako lahko zaznali, kakšno je to pohištvo, kako ga uporabiti in postaviti v svoj prostor. Takrat so to pohištvo, ki sem ga postavila v ambient, izjemno dobro prodajali.

Do kolikšne mere lahko oblikovalec sprejema kompromise, da še lahko ohrani zadostno kakovost izdelka?
Kompromisi so vedno. To je upoštevanje vseh dejavnikov naročnika, posameznika, proizvodnje in možnosti izvedbe. Mizar največkrat izdela unikat, proizvodnja pa mora biti serijska – in tu je pogosto problem zagotavljanje materiala. Pohištvena serija Manta, ki smo jo izdelali v osemdesetih letih, je bila denimo v celoti izdelana iz »fineline« materiala, stoli in obrobe so bili masivni les. Najprej smo morali poznati obstoječo tehnologijo, ki je bila na voljo. Ugotoviti možnosti dokupa stroja za določeno izvedbo detajla, poiskati zadostno količino materiala, ki bo ves čas dostopen, kot so furnir, les, dopolnilni materiali. Šele ko poznaš vse zahteve, lahko iščeš optimalno rešitev, hkrati pa moraš vztrajati pri določenih detajlih, drugače je bolje, če vse skupaj opustiš. Pri takih projektih je bistvo timsko delo, kjer mora vsak na svojem področju poiskati najboljšo rešitev in jo nato uskladiti z ostalimi.

Po propadu slovenske pohištvene industrije v devetdesetih letih le redko zasledimo kakšen kakovostno oblikovan izdelek v serijski proizvodnji. Večina oblikovalcev izdela unikatni prototip, ki pa ne preseže butične izdelave. Kakšna je danes možnost za oblikovalce pohištva, da razvijejo izdelek, ki bi se lahko proizvajal serijsko?
Serijske proizvodnje je danes res malo. Miselnost in pristop sta se spremenila. Zelo zahtevne stranke naročijo svoj unikatni projekt, ker mislijo, da so serijski proizvodi manj kakovostni, kar pa ni vedno res.

Danes je trend minimalizem, kockast, kvadratast, nekako brez duše, s steklom in z zelo omejenim izborom lesa; ta je velikokrat zelo drag in eksotičen, toda brez prave površinske obdelave, tako da temu dragocenemu lesu odvzamejo sijaj in ga nekako »ubijejo«. Druga varianta pa je, da ga nadomestijo z umetnim materialom. Skandinavci na inštitutih za raziskave in razvoj v lesni proizvodnji raziskujejo posamezne lesove, vse njihove lastnosti in možnosti obdelave, kako so med seboj kompatibilni in kako jih uporabiti tudi z drugimi materiali. S tem svojim znanjem so narekovali, kaj bo prihodnje leto hit, in velikokrat zaradi raziskav in pridobljenega znanja pobrali smetano. Preden so se drugi naučili, kako obvladati material, so oni že predstavili novo tehnologijo in nov material. Na podoben način so bili tudi Italijani paradni konj v novitetah. Pri nas teh raziskav lastnosti lesa ni bilo – ali vsaj ne toliko. Vendar smo poskušali s pravilno izbiro lesa, ki smo ga imeli na voljo, z detajlom roba, obrobe itd. doseči funkcionalno oblikovan predmet, prijazen do človeka, okolja ter prijeten na dotik.

Če pogledamo tradicionalne slovenske mizarske izdelke, kot so stoli, omare, kredence ali morda slovenski kozolec – vsi služijo svojemu namenu, so funkcionalni, »preprosti« izdelki, ki kažejo inovativnost ustvarjalca, njegovo znanje o materialu, pa tudi domiselnost pri oblikovanju. Elementi, kot so odprtine za zračenje (rožice, srčki), vrata, polkna, zaključki streh, oporniki in vezni elementi, so funkcionalni in domiselni. Tako so si ljudje že od nekdaj ustvarjali predmete, ki so bili uporabni, všečni, trdni in dostopni. In tako je tudi danes.

Vedno obstajajo možnosti za serijsko proizvodnjo oz. izdelavo serijskih elementov, ki na inovativen način izkoriščajo dane možnosti. V osemdesetih letih, ko sem bila že samostojna oblikovalka, sem oblikovala serijo pohištva za opremo jedilnic Plima. Ko sem prišla v tovarno Izola, so mi povedali, da izdelujejo samo polizdelke: okvirje vrat iz masivnega lesa za drugo tovarno, kjer so dodajali polnila. Ostajalo jim je veliko kosov kakovostnega masivnega lesa, ki so ga želeli uporabiti na drugačen način. Zasnovala sem pohištvo iz lepljenih masivnih kosov, z vmesnim lesenim trakom, ki je deloval kot črta med lepljenci. Nastale so čudovite ploskve, ki smo jih uporabili za pohištvo. To je bil prototip, ki je bil razvit glede na dostopni material in stroje, ki so bili na voljo. Za jedilniški program Plima sem prejela zlati ključ in nagrado jugoslovansko pohištvo 1988 na jugoslovanskem sejmu pohištva v Beogradu. Torej drugič obe nagradi hkrati. Žal je bil program izdelan le v poskusni seriji.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenskega oblikovanja pohištva? V kateri smeri ima generacija oblikovalcev, ki prihajajo, največ možnosti?
Ne vem, tovarn z večjo zmogljivostjo proizvodnje skoraj ni več. Nastajajo manjše serije samo z osnovnimi elementi za shranjevanje oz. zaključene celote za posamezne prostore z minimalnim prilagajanjem ali dopolnjevanjem. Mislim, da trenutno ni želje, morda tudi ne potrebe, da bi nastala kakovostna serijska proizvodnja z možnostjo različnih kombinacij, ki bi omogočila, da bi bili prostori opremljeni individualno za posameznika. Morda bi veljalo poiskati kakšen nov pristop pri opremljanju, predvsem pa prikazati prednosti tudi trgovini, ki je po mojih izkušnjah veliko bolj trd oreh za novosti kot proizvodnja.

Večina pohištva je izdelana iz lesa, ki pa je tudi naraven in ekološki material. Kje so še nerazviti potenciali pri izdelkih iz lesa? So pri oblikovanju pohištva še mogoče inovacije?
Vedno so mogoče inovacije, vendar se zdi, kot da je danes malo potrebe po njih. Kriva je predvsem globalizacija – izdelki so za trgovca prehitro sprejemljivi in za potrošnika je vse kar prehitro dobro, samo da je cenovno ugodno. Če na primer pogledamo, kaj dela danes italijanska pohištvena industrija, ki je bila nekdaj simbol vrhunskega oblikovanja – danes je vse bolj razpuščeno, zdaj veliko bolj iščejo cenovno ugodne izdelke. Vrhunsko oblikovanje uporabijo kot promocijo: razpišejo natečaj z vrhunskimi oblikovalci, kjer izdelajo izdelek za mini serijo, kot nekakšen poskus. V osnovi pa imajo nekaj standardnih izdelkov, ki jih vedno prodajajo in z njimi ustvarjajo dobičke. Vidi se, da je vrhunsko oblikovanje danes zares težko tržiti, razen izjem. Te pa spremljajo visoka tehnologija, znanje, veliko sredstev tako za razvoj in nastanek takega izdelka kot za promocijo in trženje. Upam in želim si, da bi mladim oblikovalcem z njihovim znanjem, inovativnostjo in mislijo na ljudi uspelo ponuditi cenovno sprejemljive in predvsem oblikovno ter funkcionalno kakovostne izdelke tudi širšemu krogu uporabnikov, kot to zmore individualno oblikovanje za posameznika.