Znak dobrega oblikovalca prostora ni le, kaj zgradi, temveč tudi, česa ne. To vključuje tudi priznanje, da je včasih narava v svoji surovi obliki bolj pomembna od grajenega. Kmalu bo minilo deset let od zaključka projekta v Kataloniji, kjer je biro EMF landscape architects skozi procese razgradnje in renaturizacije preoblikoval nekdanji hotel v naravni park.
Projekt Tudela – Culip
Vračanje k prvobitni naravi na rtu Creus v Španiji
Besedilo: Luka Vidic, marec 2017
Mednarodna strokovna žirija spletnega portala Landezine, portala za promocijo krajinskoarhitekturnega oblikovanja s sedežem v Ljubljani, je v januarju 2017 podelila nagrado LILA španskemu studiu EMF iz Girone. Nagrado, ki je bila podeljena prvič, je prejel ustanovitelj studia, krajinski arhitekt Martí Franch Batllori.
Eden od projektov, ki so ga zasnovali v studiu EMF in je po izvedbi postal prepoznaven v širšem mednarodnem prostoru, je Tudela – Culip na rtu Cap de Creus, skrajnem severovzhodnem delu Iberskega polotoka. V projektu so se avtorji kreativno lotili vzpostavljanja prvotnega, naravnega stanja prostora, potem ko je bil leta 1998 na državni ravni sprejet sklep o razglasitvi območja za naravni park z najvišjo ravnjo zaščite. K odločitvi za zavarovanje območja je v prvi vrsti pripomoglo spoznanje, da gre za prostor z izjemno geomorfološko in botanično vrednostjo. To je pomenilo, da je bilo treba v celoti odstraniti vse, kar je grajenega – predvsem hotelski kompleks iz leta 1961, ki je bil v rabi le nekaj mesecev na leto. Projekt je sčasoma postal referenčni primer obnove naravne krajine, v katero so ostale domiselno vključene sledi človekove prisotnosti. Velja tudi za primer najobsežnejše razgradnje in renaturacije v priobalnem pasu Sredozemlja, saj je območje obdelave obsegalo kar 90 hektarjev veliko zemljišče.
Po večletni analitični fazi, v kateri je bilo območje natančno raziskano, je sledilo oblikovanje t.i. Akcijskega načrta. Ta je združeval vse od obsežnih intervencij, vezanih na vzpostavitev naravnega stanja, do podrobnejših prostorskih rešitev različnih meril. Predvidena dela so bila razdeljena na pet ravni:
– odstranjevanje invazivne vegetacije,
– selektivna razgradnja 430 stavb,
– obdelava gradbenih odpadkov s ciljem 100-odstotnega recikliranja,
– obnovitev ekosistemske dinamike,
– odkrivanje in vrednotenje “koreografije”, namenjene obiskovalcem.
Zadnja raven je bila glavno izhodišče za zasnovo omrežja poti, ki je hierarhično razdeljeno na tri ravni. Za celotno izvedbo poti je bil izkoriščen odpadni material porušenih objektov, a le tisti, ki je bil naravnega izvora.
Na sistem poti se navezujejo mreža razgledišč, prek katerih se odpirajo impresivni razgledi, ter označbe, ki s stiliziranimi obrisi opozarjajo na markantne skalne formacije, oblikovane skozi naravne erozijske procese.
Kot so zapisali v združenju krajinskih arhitektov Amerike, je projekt povezan s pomembnim vidikom delovanja krajinske arhitekture, vsebuje namreč identificiranje, odstiranje in nato preoblikovanje prostora, s prilagoditvijo njegovim obstoječim značilnostim. Gre za razkrivanje in poklon dejanski krajini in njenim posebnostim.1
1 American Society of Landscape Architects (Nagrade 2012; 3. feb. 2017)
Odgovarja Martí Franch Batllori, krajinski arhitekt iz biroja EMF:
Kakšen je bil odziv javnosti ob odločitvi, da se turistično naselje Club Med zapre in poruši? Je prišlo do kakega nasprotovanja?
Club Med je bil francoski hotelski kompleks v zasebni lasti, eden prvih, ki so delovali po principu “all inclusive”. V najboljšem naselju Cadaqués je bilo nekaj razočaranja, da bodo hotel porušili, predvsem pri ljudeh, ki so bili kot dobavitelji poslovno povezani s hotelom. Sicer pa večjega odpora javnosti ni bilo, saj je šlo za zasebni kompleks sredi naravnega območja, ki je sedaj postalo dostopno vsem. Mislim, da je bilo veliko ljudi, ki so podpirali odstranitev, veliko več kot tistih, ki so bili proti. Je pa res, da z odstranitvijo niso soglašali v združenju arhitektov, saj je bil to eden kakovostnejših primerov modernistične arhitekture na iberski obali. Zato bi raje videli, da bi bile zgradbe obnovljene in namenjene morebitni novi rabi. Ker pa je območje izpostavljeno zelo ostrim naravnim razmeram, je bilo vzdrževanje kompleksa povezano z zelo visokimi stroški. Torej, obnesla bi se le dejavnost, ki bi ustvarjala veliko dobička. Zato so bili predlogi, da bi namembnost spremenili za raziskovanje narave ali odprli umetniški center, nerealni.
Gre za projekt, katerega cilj je bila vzpostavitev prostora v skladu z izvornim, naravnim stanjem. Kako ste se lotili tega izziva?
Politična odločitev, da se odstrani vse grajeno, je bila sprejeta, torej to ni bil del našega koncepta. Razmišljati pa smo začeli, kako razgraditi. Ali odstraniti vse ali vseeno ohraniti nekatere poti in ustvariti razgledišča ter opozoriti na zanimivosti? Naročnike, ki so v osnovi želeli le projekt renaturacije, smo nato prepričali, da tako obsežen in za Španijo pionirski projekt proslavimo s tem, da uredimo omrežje poti z razgledišči. Razvili smo koncept ohranjanja drobnih delcev oz. fragmentov in ustvarili doživljajsko pot, prek katere lahko obiskovalci raziskujejo prostor. Nekdanjih grajenih struktur nismo le delno razgradili, na raven ostalin, ampak smo jih reinterpretirali in abstrahirali. To je bil kreativni del projekta, ne zgolj ohraniti zgodovinsko plast, temveč jo prezentirati na nov način, da bo porajala vprašanja o tem, kaj je bilo nekdaj v prostoru, na drugih mestih pa spodbujati izkušnjo doživljanja osupljive krajine, tudi z elementi, ki bi prebudili otroško razigranost opazovalca.
Naj dodam še to, kar sem spoznal pri tem projektu – da je odvzemanje zelo učinkovit oblikovalski pristop. Z odvzemanjem določenih stvari se lahko odpre povsem nova predstava merila, na primer, skale so postale večje … Sedaj tudi pri nekaterih drugih projektih uporabljamo odvzemanje kot pomembno oblikovalsko metodo. To je dobro izhodišče, še posebej v primerih, ko je prostor že v osnovi preveč zasičen, bodisi s programsko bodisi s fizično vsebino.
V okviru renaturacije območja so bile odstranjene tudi invazivne rastline, ki so se razširile iz okrasnih zasaditev. Ali po zaključku projekta potekajo še kakšne tovrstne aktivnosti?
Kar zadeva odstranjevanje invazivnih rastlin, je bilo največ dela opravljenega ob izvedbi projekta, takrat je bilo to na površini v obsegu 90 ha. Ko je uprava naravnega parka prevzela vzdrževanje, vsako leto enkrat ali dvakrat odstranijo rastline, ki ponovno vzkalijo. Verjetno bo trajalo še kar nekaj časa, saj imajo te rastline na milijone majhnih semen. Sem pa optimističen in mislim, da bodo pri tem uspešni, saj je vzdrževanje integrirano v delovanje parka in dobro organizirano.
Analitični del projekta je bil zastavljen interdisciplinarno in pri tem so sodelovali številni strokovnjaki. Ali je bila na katerikoli stopnji projekta vključena tudi lokalna skupnost iz okoliških naselij?
Projekt je potekal od zgoraj navzdol in vanj javnost ni bila vključena. Sicer nismo proti temu, ampak v tistem času naročniki še niso bili zelo naklonjeni participaciji prebivalcev. Lokacije je tudi precej oddaljena, 7 km od najbližje vasi, tako da ljudje niso bili neposredno vezani na ta prostor. Smo pa med njimi naredili raziskavo in zbirali informacije, kako oni doživljajo tamkajšnjo krajino. Takrat smo med drugim izvedeli, da je bila neka skala navdih za eno od nadrealističnih slik Salvadorja Dalija, pa tudi to, da so prebivalci, predvsem ribiči, nekatere skale poimenovali po živalih. Te informacije smo nato interpretirali v zasnovi omrežja poti z namigi za raziskovanje območja.
In kako se obiskovalci sedaj odzivajo na te namige?
Kadar se tam sprehodim s prijatelji, je povsem jasno, da vsi reagiramo na impresivne poglede z razglednih točk. Otroci so tisti, ki hitro začnejo raziskovati prostor skozi igro. Nekateri starši so pri tem sprva malce zadržani, a ko se vračamo po poti, po kateri smo prišli, vsakdo odkrije kakšno novo obliko, ki je prej ni videl.
DATOTEKA
Uvodnik: Urška Gregorič, Nazaj k naravi
Besedilo: Luka Vidic, Projekt Tudela – Culip
Fotografije: Martí Franch Batllori, Pau Ardèvol, Esteve Bosch
Projekt Tudela – Culip, Španija
Krajinska arhitektura: EMF landscape architects; Martí Franch Batllori
Sodelavci: M. Batalla, M. Bianchi, A. Lopez, G. Batllori, L. Majer, C. Gomes, M. Solé, L. Ochoa, J. L. Campoy
Arhitektura: J/T ARDÉVOLS S.L.; Ton Ardévol, Raul Lopez, Cristina Carmona
Investitor in ustanovitelj naravnega parka: Ministrstvo za okolje Španije in Katalonska regionalna uprava za okolje
Investicija: 11 milijonov EUR (od tega 4 mil. EUR za odkup zemljišč)
Zavarovano območje: 200 ha
Območje urejanja: 90 ha
Lokacija: Rt Creus, Cadaqués, Katalonija, Španija
Leto načrtovanja: 2005-2007
Leto izvedbe: 2009-2010
