Mesto + narava = urbana agrikultura

Urbani način življenja je po industrijski revoluciji prebivalce mest ločil od narave. Z razvojem okoljskih znanosti je v ospredje ponovno prišla pomembnost medsebojnih razmerij med človekom in naravo. V urbanem prostoru, ki teži k ekološkem razvoju mest, je eden od rezultatov te težnje razvoj mestne agrikulture. In Slovenija je, s svojimi naravnimi in podnebnimi danostmi ter velikostjo mest odlično izhodišče za zeleno mestno življenje in kultivacijo urbane agrikulture. Razvoju t.i. mestnega kmetijstva naj prisostvujejo strokovnjaki, ključna pa je prav angažiranost mestnih prebivalcev, saj so površine in njihovi pridelki namenjeni njim. Kdo si na svojem krožniku ne bi želel svežih in lokalno pridelanih živil?

 

 

Urbani vrtovi mesta Maribor

Lansko leto je v okviru Evropske prestolnice kulture zaživel projekt Urbane brazde. Ta medijsko precej odmevni projekt je slovensko tradicijo vrtičkarstva umestil med globalne trende. Doslej se je tega pojava držal precej negativen predznak, saj gre v večini primerov za na videz neurejena zemljišča z barakami iz odpadnih materialov. »Urbane brazde« so kulturo vrtičkarstva povzdignile na povsem novo raven. V svetu je samooskrba prebivalstva s hrano vroča tema. Prenaseljene urbane metropole spoznavajo vrtičkarstvo kot ekološki koncept prihodnosti. Pri nas se, kot se zdi, z mladimi generacijami in novimi spoznanji o ekološki pridelavi hrane dolgoletna tradicija vrtičkarstva le nadgrajuje in nadaljuje.

Hišica v predmestju z lastnim vrtom je stereotipna želja slovenskih družin. Od socializma dalje je to del narodne zavesti. Prej kmetje so se izselili in postali delavci v tovarnah. Zdi se, da vrtiček pomeni vez s koreninami. Je v kolektivni zavesti slovenstva. Kako se je porodila ideja o skupih vrtovih v predmestju Maribora?
Skupnostni urbani eko vrt le na videz leži na obrobju mesta, saj je postavljen v neposredno bližino najgosteje poseljenega dela Maribora (Borove vasi in Nove vasi), kjer živi okrog 14.000 ljudi (1 prebivalec na 10 m2). Gostota poseljenosti je bila eden ključnih kriterijev pri izbiri lokacije. Drugi je bil, da gre za zemljišče v občinski lasti, ki je zapuščeno in na katerem ni vrtičkarjev, so pa ti na sosednjih zemljiščih.

Odločitev za te kriterije temelji na treh predpostavkah. Prvič, da je treba vrtove postaviti čim bližje prebivališča potencialnih vrtičkarjev in se s tem izogniti potrebi po gradnji dodatne infrastrukture – tu mislim na parkirišča, ki bi sicer zagrizla v velik del zemljišča – poleg tega mora imeti lokacija urejene dostope za pešce in kolesarje ter seveda bližino javnega prevoza; vse navedeno omogoča vrtičkarjem redno vzdrževanje vrta in zmanjšuje stroške. Drugič, s tem projektom smo želeli povečati število uporabnih površin za vrtove v mestu, zato nismo privolili v to, da bi le preuredili že obstoječo lokacijo z začasno preselitvijo vrtičkarjev; in tretjič, poleg vrtička oz. koščka zemlje, ki kaže na ruralno preteklost, h kateri se radi vračajo prebivalci, je druga stereotipna značilnost tukajšnjih prebivalcev sosedska zavist – in prav na to smo računali, ko smo postavili vzorčni primer skupnostnega vrta v bližino »neurejenih« vrtov: da bo tudi sosed želel tako urejen vrt.

Če pa govorimo o zgodovini urbanega vrtnarstva, je ta povezana z industrializacijo in urbanizacijo. Prvi primer urejenih urbanih vrtov, po katerem smo se tudi mi delno zgledovali, so vrtovi v železničarski koloniji v Mariboru, ki je dokončno podobo dobila leta 1874. Tiste vrtove so obdelovali migrantski delavci iz remontnih delavnic železnice, ki so večinoma prihajali iz severnih dežel Avstro-Ogrske. Podobna je zgodba vrtov v drugih mestih, npr. vrtovi za družine rudarjev v Velenju …

 

 

Kakšna je vaša strategija?
Strategijo pri izbiri parcele sem že nakazal. Sledil ji je seveda drugi del projekta, ki je hkrati tudi eden od ciljev, in sicer oblikovanje skupnosti vrtičkarjev. Za dosego tega so bila potrebna številna izobraževanja, delavnice, delovne akcije … Vrtičkarji so bili aktivno vključeni v proces nastajanja vrta prek vseh faz, in to skoraj eno leto. Sami so konsenzualno, kar pomeni prek vrste razgovorov in prek razprav na primerih dobre prakse iz tujine, oblikovali in sprejeli skupinski dogovor glede delovanja na tem vrtu oz. principe, pravila delovanja. Organizirali so se v društvo Urbani eko vrt ter prevzeli (samo)upravljanje celotnega vrta in tudi nekaterih bližnjih parcel. Če govorimo o strategiji doseganja omenjenega cilja, je seveda izjemnega pomena tudi infrastruktura, ki jo ponuja skupnostni vrt: skupne lope, lesene dvignjene grede za gibalno ovirane, igrala za otroke, vrtiček, namenjen semenski knjižnici, in drugi za ljudi s posebnimi potrebami, čebelnjak in skupnostni objekt s fotovoltaiko, zbiralnikom deževnice in suhimi kompostnimi sanitarijami, ki delujejo na osnovi bakterij, in ne kemikalij. Pomen infrastrukture odseva tudi v načinu organiziranja vrtičkarjev: za vsako od osmih skupnih lop po en koordinator in predstavnik na ožjih sestankih …

Kakšni so cilji?
Samopreskrba čim večjega števila prebivalstva, sonaravna oz. ekološka pridelava in samo-organiziranje skupnosti vrtičkarjev ter s tem spodbujanje samoorganiziranja širše lokalne skupnosti.

Kdo je tarčna skupina?
Vsi prebivalci mesta, pri čemer je pomemben angažma, ki so ga pripravljeni vložiti v skupnostni vrt, v skupno dobro, in ne le v lastni vrtiček. Nismo želeli ponoviti napak nekaterih načrtovalcev, ki ne upoštevajo vrta kot prostora socializacije in raznolikosti in kjer postavijo različne socialne in starostne kriterije, kot so to storili denimo v Ljubljani, s tem pa ustvarili geto, ki nikomur ne koristi.

Pričakujete širši družbeni vpliv?
Iz številnih mest po Sloveniji in tudi tujine prihajajo v Maribor različne skupine, da bi se učile iz naše izkušnje, da bi tudi v svojem lokalnem okolju lahko ustvarili podoben vrt.

 

 

Mislite, da ima vrtičkarstvo v Sloveniji potencial kot gibalo razvoja, ali gre za preizkus sociološke narave?
Odvisno od tega, kako definiramo razvoj. Zame razvoj skupnosti ni gradnja velikih infrastrukturnih projektov, ampak odkrivanje, omogočanje in podpiranje potencialov skupnosti, kot radi pravijo socialni ekologi.

Kako ocenjujete odziv?
Odziv je neverjeten in kaže na to, da nam je uspelo pokazati na izjemno potrebo in hkrati ponuditi model, kako to potrebo zadovoljiti na trajnosten način, skupaj z ljudmi.

Kaj je s pridelkom?
Vrtičkarji si delijo pridelek, ki zraste na skupnih površinah. Te zavzemajo tretjino celotnega vrta, ki meri en hektar. Kar zraste v sadovnjaku starih visokodebelnih sort sadnega drevja ob sprehajališču, je namenjeno sprehajalcem in vsem, ki se ob Pekrskem potoku rekreirajo. Kar pa zraste na vsakem od 81 posameznih vrtičkov, pripada tistemu, ki vrtiček obdeluje.

 

 

Uvodnik: Zala Bokal, Mesto + narava = urbana agrikultura
Besedilo: Nina Štrovs in Matevž Granda, Urbani vrtovi mesta Maribor
Fotografije: Urbane brazde, Vanja Bućan, Sani Okretič Resulbegović
Koordinator projekta: Matej Zonta
Urbanizem in arhitektura: Sani Okretič Resulbegović
Zasaditve: mag. Niko Stare

Omogočajo:

Komentiraj