Ko hiša postane dom

Kaj vam pomeni vaš dom? Je to en konkreten prostor, občutek ali nekaj tretjega? Kako se naša percepcija doma spreminja s časom? Obstajajo številne misli o domu, toda nedvomno je, da je vsak dom poseben na svoj način in Prostor prijatelja nam to poskuša vsakič znova pokazati. Na obrobju Ljubljane v naselju Črna vas stoji hiša dvojček, kjer si je dom ustvarila družina Balmazović Novaković.

 

 

Igralka, producentka, pianistka, hči, sestra, prijateljica, žena, mama in seksi dama – Aleksandra Balmazović Novaković.
»Astronavtka, raziskovalka v džungli, veterinarka za divje živali, pianistka … od vsega želenega sem na koncu združila vse te vesoljne poklice v enega,« pripoveduje Aleksandra.

»To je bilo to – grem na sprejemne za igro, pa četudi na štop v 500 kilometrov oddaljeni in s slovenskih političnih zemljevidov prečrtani Beograd. Uspelo je. Začetni kulturni šok preraste v ljubezen na drugi pogled in fatalna zaljubljenost v velemesto ostane za vedno. Moje mesto. Širina, veličina, drugačnost, odprtost, toplina …«

Na Akademiji za dramsko umetnost v Beogradu je diplomirala leta 1999. Med študijem je sodelovala pri številnih gledaliških projektih tako v Sloveniji kot v Srbiji. Po končani akademiji in vrnitvi v Slovenijo je v slovenski filmski uspešnici Zadnja večerja debitirala z glavno žensko vlogo. »Po odločitvi, da se ne bom vrnila v rodno Slovenijo, se nabašem zarečenega kruha in po prihodu nazaj kar nekaj časa žalujem za svojim Beogradom.« V Aleksandrino življenje vstopi Sergej iz Celja.

»Z gledaliških odrov se nepričakovano znajdem pred filmskimi reflektorji in kamero. Zaljubljenost preraste v ljubezen in preživi vse vzpone in padce. Do danes.«

 

 

Iz Slovenije jo nazaj v Beograd odpelje kamion v filmski uspešnici Sivi kamion rdeče barve. Črna komedija, zasnovana precej skromno, nepričakovano preraste v ex-YU hit. Najstniki in diaspora ponavljajo naučene stavke, sporočilo prebije zapornico, cilj umetnosti je izpolnjen. Za vlogo Suzane v filmu Sivi kamion rdeče barve je dobila številne nagrade, med drugim je kot prva Slovenka na Berlinalu prejela nagrado »vzhajajoča zvezda« (Shooting Star), ki jo organizacija European Film Promotion vsako leto podeljuje perspektivnim mladim igralcem.

Takrat sva se spoznali, leta 2005, ko sem ji oblikovala vizitke in promocijski DVD, da bi v evropski prestolnici filmskih zvezd še bolj zažarela. Kamion je Aleksandri pripeljal tudi avstrijsko agentko in nekaj filmov v nemščini. »Vseeno je, od kod si, samo da je akcent ‚ istjuropian strejndž‘, z različnimi vzhodnoevropskimi naglasi …«

Potem smo se skupaj znašli v Postojnski jami, kjer Aleksandra, oblečena v svilen indijski sari, v Kristalni dvorani Sergeju izreče usodni da. Takrat si nisem mislila, da bo malo kasneje prav ona botrovala tudi mojemu podpisu tega namena.

Spet sledi Berlin, tokrat skupaj snemamo kratki film Dot.com z Andrejem Košakom. Projekt Undercover s tematiko sodobne muslimanke, zagovornice predvsem »svoje« vere. Aleksandra v vlogi igralke, jaz pa kot producenka in scenograf. Oblečem jo v burko in tako se sprehajava čez Alexanderplatz. In brez dovoljenj snemamo na podzemni.

Sodelovanje se nadaljuje. Lani sem jo v kratkem filmu Niko oblekla v nosečo mačeho, hrepenečo po pozornosti in ujeto v dolgčas vsakdana brez princa iz sanj.

»Pri polnoletni številki projektov ugotovim, da je igra premalo, in se spustim v producentske sfere. Ugotovim, da znam tudi stvari, za katere nisem vedela, da jih znam. Prvotne motivacije – gledališča – nikoli ne dajem na stranski tir, a film je tisti, ki me pogosteje najde v pravem trenutku.«

Izkupiček: več kot 18 celovečernih in kratkih filmov, producentka štirih kratkih, v pripravi prvi celovečerni film. V morju svetovnih projektov in poplavi povpraševanj po »east-european actors« ustanovi dolgo pogrešano agencijo za igralce z nenaključnim imenom USA – United Slavic Actors. Združeni in ponosni. »Ponos je še edino, kar nam ostane, koristno ali ne, ponos drži hrbet, da telo ne usahne. Telo pa dušo.«

Celje, Beograd, Berlin, Ljubljana – menjave, ki so adrenalinskemu temperamentu pisane na kožo.

 

 

Pred dvema letoma sta se Aleksandra in njen mož, poslovnež Sergej Novaković s sinom Levom preselila v novogradnjo v Črni vasi. Tam si je družinica ustvarila dom. »Dom – zaklad, za katerega je vredno živeti,« kot pravi Le Corbusier.

Pritličje z bivalno kuhinjo in dnevno sobo se odpira na vrt. Na stenah visijo večinoma risbe, ki jih je ustvaril mali Lev. To so prostori, kjer se družina največ zadržuje. Prostori za prehranjevanje, druženje in učenje. Tam je tudi pianino, na katerega Aleksandra rada zaigra.

 

 

Dnevna soba je odprta proti zahodu. »Pri nas je dan daljši,« pravi Sergej. »Ko se v Ljubljani že večeri, mi še vedno uživamo v sončnem zahodu.«

Oba, Aleksandra in Sergej, poudarita, da ima novo domovanje v primerjavi s prejšnjimi veliko prednosti zaradi narave in neverjetne energije Ljubljanskega barja.

Aleksandra se zelo rada umakne na vrt, kjer se najhitreje umiri, malo posedi, kaj posadi. Tam se družina tudi večkrat druži s prijatelji. »Možnost žara življenje preprosto izboljša,« pove Sergej.

Hiša dvojček s 320 kvadratnimi metri bivalne površine je bila sprva zgrajena po tipskem načrtu, kasneje pa je bila s posegi rahlo posodobljena – odstranitev nepotrebnih sten, zvišanje vratnih odprtin, na stopnišču pa asketska ograja iz treh kovinskih palic, ki prepušča več svetlobe. Vse spremembe in posegi v zgrajeno so za investitorja frustracija, nepotreben strošek. Sergejev komentar na najine spremembe je bil: »Jaz gradim, vidve pa rušita.«

 

 

Tla hiše so, razen kopalnic in servisnih prostorov, v celoti prekrita z naravnim oljenim hrastom. V nadstropju so garderoba, kopalnica in spalnice. Prostori za nego, počitek in igranje – za pot v sanje. Stopnišče vodi naprej k pogledu v nebo. Svetla bivalna mansarda, odličen kotiček za študij in delo, za razmišljanja o novih ciljih.

 

 

Družina Balmazović Novakovič rada potuje. Odkrivanje neznanega, kjer radovedni duh lahko naleti na presenečenja, je nuja za prevetritev kreativcev. Kovinski samovar iz Sankt Peterburga je spominski predmet s potovanj v daljave. »Vse življenje sem bila prepričana, da sem v prejšnjem življenju živela v Moskvi. Ko sem prvič obiskala Rusijo, je bil to St. Peterburg, in spoznala sem,
da sem se ves čas motila. Živela sem v Petrogradu!“

Lani, po prihodu iz Indije, mi je Aleksandra rekla: »Prvič občutim tako srečo, ker sem se lahko vrnila domov. Pa ne vem, ali zato, ker je bilo tam vse tako naporno in umazano, ali pa zato, ker imamo zdaj bazo. Vse stvari imamo končno na enem mestu.«

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska, Ko hiša postane dom
Besedilo: Ana Gruden, Aleksandra Balmazović
Fotografije: Primož Korošec

 

 

 

 

 

 

 

 

Omogočajo: