Vrhnika je vse do začetka 21. stoletja veljala za center slovenske usnjarske industrije in veliko ime evropske usnjarske panoge. Ko je bila Industrija usnja Vrhnika (IUV) leta 2008 primorana zatoniti, je za seboj pustila marsikaj. Med drugim prazne industrijske prostore in tisočere zgodbe. Prazne prostore so naselile knjige Cankarjeve knjižnice Vrhnika, zgodbe usnjarne pa so ostale prav tam, kjer so se porodile. Arhitekti iz skupine Delavnica so projekt zastavili tako, da jih mojstrsko všili v novo knjižnico.
Prečuden kraj
Knjižnice so največkrat kraj, kjer nas prevzamejo zgolj in le knjige. Pogled na polne stene knjig, vonj po papirju, šelestenje listov v čarobni tišini. Zato si, vsaj arhitekti, po navadi domišljamo, da mora biti prostor knjižnice čim bolj nevtralen, izčiščen, domala asketski. Cankarjeva knjižnica na Vrhniki pa ni takšen prostor. Je prečuden kraj, poln zgodb, zgodovine, spominov, pa tudi današnjega časa, z vso žalostjo in veseljem. Knjige se zaradi tega ne počutijo nič bolj odrinjene. Nasprotno, prepričan sem, da so tu zares doma.
A začnimo na začetku. Z odločitvijo novoizvoljenega župana, da podpre zamisel direktorice knjižnice, naj na nekdanji lokaciji knjižnice ne gradijo načrtovanega prizidka, temveč knjižnico raje preselijo v izpraznjene prostore, ki jih je za seboj pustil propad Industrije usnja Vrhnika. Stavba nekdanje šivalnice je bila zgrajena v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in je bila še v povsem dobrem stanju. Odločitev za selitev je bila zato ne samo, kot radi rečemo, trajnostna in etična, ampak tudi ekonomsko upravičena.
Da zgodbe o novi Cankarjevi knjižnici s tem še ni konec – pravzaprav se tu šele zares začne – so zaslužni arhitekti iz skupine Delavnica. V projekt opreme, ki jim je bil zaupan, so vtkali vso zgodovino nekdanje šivalnice, Vrhnike, Cankarja, pa tudi vsakdanjega obiskovalca, ki mu je knjižnica pravzaprav namenjena.
Arhitekti so v sicer dodobra izpraznjenih prostorih obdržali in uporabili številne elemente nekdanje tovarne – pravzaprav vse, kar so našli. Mize za krojenje so postale mize za učenje ali delovni pulti, stojala za odlaganje kož table za obvestila, skladiščni regali police za knjige, okvirji svetilk držala za knjige. Udobni usnjeni naslanjači so nekoč razvajali vodstvo tovarne. Duha šivalnice so prenesli tudi v grafično podobo knjižnice. Z resničnimi kroji oblačil na stranicah regalov so uokvirili vsebino na policah, številčne oznake so upodobili na ploščkih, ki posnemajo oznake velikosti oblačil. Stoječe obešalnike so uporabili za označevanje tematskih sklopov in usmerjevalne table.
Veliko pozornosti so namenili najmlajšim obiskovalcem. Sicer največkrat resne in žalostne zgodbe Cankarjevih črtic v njihovi interpretaciji postanejo igrive in zabavne: hiš(k)o Na klancu so oblekli v citate, zapisane s sličicami, v njeni notranjosti se pod blazinami skrivajo hruške in češnje. Lesen vlakec, v katerem so knjige za najmlajše, je najbrž tisti, ki je v Cankarjevih časih vozil do Ljubljane.
Ima pa ta knjižnica še en, prav poseben prostor. Domoznansko sobo, spominski kraj, kjer police in vitrine polnijo dragoceno zgodovinsko gradivo in redke knjižne izdaje, galerija nad njimi pa je zapolnjena z arhivskim gradivom vrhniške industrije. Ne verjameš, če ne stopiš vanjo, a v tej sobi ima obešalnik s kroji nekdanje šivalnice enako moč kot prva izdaja Cankarjeve pesniške zbirke.
A v Cankarjevo knjižnico ljudje ne prihajajo le zaradi knjig in spominov. Prihajajo na predavanja, na razstave ali pa celo – naj se sliši še tako nekulturno – da gredo pač ven. Ne razumite napak, a z novo knjižnico so vrhniške super in hiper trgovine dobile resno konkurenco.
Cankarjeva knjižnica je zato zgodba, ki jo velja posnemati. Je zgodba o modrosti mestne uprave, ki bi verjetno z manj truda rezala trak na novem prizidku. O pogumu in prizadevnosti vodstva knjižnice, ki bi se lahko kot klop držalo stare stavbe. In ne nazadnje o naporu, ki so ga z brskanjem po nezaceljenih ranah naše dediščine in s prebiranjem Cankarja v nove prostore vložili arhitekti, čeprav bi lahko pišmeuhovsko prelistali le nekaj katalogov s pohištvom.
Cankarjeva knjižnica je prostor, ki ti zleze pod kožo. Četudi bi bila trda kot usnje.
DATOTEKA
Uvodnik: Zala Bokal, Knjižnica, ki pripoveduje
Besedilo: Blaž Kandus, Prečuden kraj
Fotografije: Samo Rovan
—————————————————————
Cankarjeva knjižnica Vrhnika – prostori nekdanje šivalnice Industrije usnja Vrhnika
Arhitektura: Delavnica, d. o. o.; Uroš Jereb, Maj Juvanec, Damijan Gašparič, Boštjan Peršolja, Barbara Zakrajšek in Nataša Oblak Japelj
Investitor: Občina Vrhnika
Leto načrtovanja in izvedbe: 2013–2014
Medetaža: 270 m2
1. nadstropje: 1400 m2
Statika konstrukcijskih elementov opreme: mag. Tomaž Habič
Glavni izvajalec gradbeno-obrtniških del: AS-PRIMUS, d. o. o.
Generalni dobavitelj notranje opreme: MB-Oprema, d. o. o.
Svetila: Intra lighting, d. o. o.
Talne obloge: EKOSTIL, d. o. o.
Stoli: Nik-les, d. o. o.
