Kakšen je vaš odnos do doma? Je vsako stanovanje, vsaka hiša že dom? Eni povezujejo doma le s prostorom, v katerem stanujejo, drugi z ljudmi, spomini… Ljudje smo različni. Eni so močno navezani na domače okolje, drugi znajo svojega doma ustvariti tudi v povsem tujem okolju. Kako pa vi razmišljate o tem? Ko razmišljate o domu, ali je to nekaj stalnega ali bolj začasnega?
BORIS BALANT
Po študiju oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je Boris pričel sodelovati s studijem Novi kolektivizem pod psevdonimom »S of the N«. Leta 1995 je ustanovil podjetje za oblikovanje Luks studio. V devetdesetih letih se je v celoti posvetil grafičnemu oblikovanju. Oblikoval je revijo Ars Vivendi. Na začetku novega tisočletja je oblikoval in razvil različne blagovne znamke in celostne podobe (npr. Mobitel, Laško, Fonda, Luna …). Leta 2013 je bil soustanovitelj studia Human1st.
1. SREČANJE – 20. 3. 2017
Sončen popoldan. Ob Tržaški ulici v Ljubljani vstopim v ogromno stavbo iz leta 1873, kjer je
imela do leta 2004 prostore tobačna tovarna. Zdaj so tu biroji, ateljeji in pisarne. V pritličju čakam na Borisa. Vidim, kako prihaja. Oblečen v črno stopa z dolgimi, lahkotnimi koraki, eleganten je in nekaj toplega je na njem. Skupaj se odpraviva po številnih hodnikih v drugo nadstropje. Vstopiva v velik svetel prostor. Nekaj me spomni na Lizbono. Je to črno pobarvan železni steber, značilen za industrijske objekte iz druge polovice 19. stoletja, ki podpira skoraj štiri metre visok strop? Morda ventilator na stropu? Ali pa so to velika stara okna z žarki svetlobe, ki me popeljejo v to nostalgično mesto? Tudi na Borisu je nekaj portugalskega. Ozek obraz ima in prodoren pogled. »Okna so še vedno originalna, zunanja so čisto dotrajana, večina stekel je še
prvotnih, malo zvitih, valjanih, in ta sipajo svetlobo na čisto poseben način,« pove Boris.
7 let
V tem stanovanju je Boris sedem let. »Toliko časa traja, da se zamenjajo vsi atomi v človeškem telesu. Čez sedem let si narejen iz čisto drugih atomov kot prej,« pove Boris. »Tako kot je človek val, ki ima valovno dolžino sedem let, imajo tudi stanovanja svoja valovanja. Slednja ustvarjajo stanovalci in vse stvari, ki jih znosijo vanj in iz njega.« Boris ne mara odvečnega. Drži se načela: »Ena stvar noter, ena ven. Tako da se prostor ne napolni z mrtvimi oziroma nepotrebnimi predmeti, tako imenovanimi dvojniki in trojniki. To so predmeti, ki nimajo funkcije in ne spomina. Ki posedajo naokoli in kradejo prostor.«
Dom
Brez življenja in izkušenj, brez ljubezni in ustvarjanja dom ni dom, ampak stanovanje. Zatočišče misli. To je bil, pove Boris, njegov tretji začasni dom. Sem ne prišteva še nekaj vmesnih postaj, ki so bile še bolj začasne od začasnih bivališč. Še preden si je Boris tukaj uredil dom, je bil v teh prostorih slikarski atelje. »Po parketu je še vedno videti ostanke barve, voska, pigmentov. Nekakšne čudne packe so to, takšne lahko naredi samo slikar v delovnem zanosu. V prostoru se plastita duh časa in duh njegovih nekdanjih lastnikov. Vsak, ki je tukaj živel, je pustil nekaj za seboj. Montažne stene, ki so vse malo po strani, nadometna inštalacija. Pri adaptaciji sem se trudil, da bi obdržal čim več stvari takšnih, kakršne so bile pred mojim prihodom.«
Dom je neke vrste ljubezensko razmerje
»Tista prva domova nista bila nikoli zares prav moja. Vedno se je našel nekdo, ki se je tam počutil bolj domače. Nekdo, ki si je lastil neke pravice, posegal v moj prostor in čas. To se običajno zgodi v imenu ljubezni in skrbi ter dobrih namenov. Dom je bil vedno nekaj travmatskega, nikoli se nisem doma počutil zares doma. Vedno mi je bil bolj domač atelje ali celo ulica. Sedaj pa imam nad vhodnimi vrati napis: Če komu ni kaj prav, so tukaj vrata.« Ta vehemenca pride z leti. Človek mora odrasti, da lažje razume nekatere stvari, spet drugih pa zlepa ne zapopademo. Šele starost in modrost nam prineseta odgovore, ampak takrat nam je tako ali tako bolj ali manj vseeno.
Črno-beli svet in rdeče srce
Velik bivalni prostor z integrirano kuhinjo, ki jo je naredil Boris sam. Iskanje barv znotraj črno-belega sveta bogatijo različne oblike predmetov. V središču kot srce žari rdeč kavč, ki ga je oblikovala Borisova najljubša oblikovalka Hella Jongerius. Tu je kotiček za počitek misli in užitek. Suho cvetje v kristalni vazi, polne knjižne police, tam so tudi bel robot, bel zajec iz porcelana, črn zajec in Mikimiška ter črni psi. Na steni morje, utopljeno v Črn krog.
Mogočen trden les; v ribjo kost položen hrastov parket in stara lesena skrinja. Rogovi jelena nad vrati spalnice pa so kot hommage gozdu, podeželju ali naravi. Nekaj, kar je nasprotje mestu in urbanemu življenju. V spalnici je asketska postelja, ob njej pa črna ovca in črn tiger.
Štirje principi
Ikea
»Večino stvari sem kupil v Ikei. Preprosto, poceni in neobvezno. Stvari, ki jih moraš zamenjati, ko se pokvarijo, ker se sploh ne dajo popraviti. Ni je bolj grozne situacije, kot če obtičiš s predmetom, ki ti ni več všeč, obenem pa nimaš srca, da bi se ga znebil.«
Stvari, pobrane na kosovnem odpadu
»Vedno sem imel rad poškodovane stvari. Stvari, ki so jih drugi zavrgli, stvari, ki so jim lastniki vzeli njihovo domovino, stvari, v katerih drugi niso znali prepoznati vrednosti. Zelo me zabava, ko hodim po mestu in pred hišami po naključju naletim na čudne kupe predmetov. Nekoč so bili ti predmeti del življenja ljudi ali pa so leta in leta zapuščeni tičali na podstrehah in po kleteh. Potem pa so jih vrgli na cesto. Včasih najdem kak stol, podstavek za rože ali okvir za sliko, ki mi naredi izjemno veselje s svojo imaginarno zgodbo. S temi predmeti imam čuden odnos, ki ga še sam ne razumem prav dobro. V osnovi namreč sploh ne maram starega pohištva. Sploh takšnega ne, kot ga prodajajo v ljubljanskih starinarnicah.«
Hella
Edina draga dizajnerska zadeva v tem domu je kavč. »Nobenega veselja nimam več z dizajnerskim pohištvom, minilo me je. Predvsem zato, ker je večinoma dolgočasno in brez trohice humorja.«
Po svoji meri
»Nekaj stvari sem si pa naredil sam. Kuhinjski pult in miza sta moja izdelka, ker tako velikih, kot sem ju hotel, nisem nikjer našel.«
2. SREČANJE – 20. 9. 2017
Kavarna Daktarij. Z Borisom se ponovno dobiva točno pol leta kasneje. Pride s tržnice z vrečami zelenjave. Rad kuha. Kuhanje, pravijo, vedno prispeva k domu. Stanovanje v Tobačni je medtem prodal in se preselil v najem v Dukičeve bloke. Govoriva o kremah za podaljšanje mladosti in lepote, ki jih zdaj dela tudi sam. Boris je nedvomno estet. Zelo dobro se spozna na sestavine in njihovo moč, naredil bo svojo blagovno znamko regenerativne kozmetike. Pove mi, da je bil v Lizboni.
Vmesna postaja
Prideš v kraj, ki ga vzljubiš, se v njem udomačiš, pa vseeno moraš naprej. Pomembna sta spomin in izkušnja, ki sta te oblikovala. Svetel, zračen prostor, kjer so se vrtinčile ideje in misli. Prostor, kjer so se občutki zbujali v belo svetlobo in se je nad dolgo črno mizo s stekleničkami dišav in kavnimi skodelicami v jutranjih urah tihotapil spanec. Skrivnostne figure se bodo premaknile, sence,
ki so napolnjevale te svetle dvorane, bodo sčasoma izginile. Ostali bodo spomini, ki so ta dom oblikovali.
Kam naprej
Življenje gre naprej. Prišle bodo nove postaje. Kreativci potrebujemo spremembe in skrivnostne nove poti, ki nas hranijo, nas oblikujejo in nam odkrijejo, kaj vse smo še lahko. Na številne lepe postaje, dragi Boris. »Zadnja tri leta svojega življenja bi rad preživel v Lizboni. Lizbona je lepa za umret.«
This Must Be The Place Za zaključek pa še pesem Talking Heads, pesem Borisove mladosti. »O njej David Byrne reče, da je edina ljubezenska pesem, kar jih je kdaj napisal. Jaz pa mislim, da je dom neke vrste ljubezensko razmerje. Ta pesem zelo dobro govori o tem, kar zame pomeni dom. Tako lepo jaz ne bi znal povedati,« pravi Boris.
»Home is where I want to be«
»Feet on the ground, head in the sky«
»I‘m just an animal looking for a home
And share the same space for a minute or two
And you love me till my heart stops
Love me till I‘m dead«
DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska
Besedilo: Ana Gruden, Boris Balant
Fotografije: Primož Korošec