INTERIER
Lahki angleški pridih interierja
Vloga arhitekta pri načrtovanju interierja je nedvoumna. Še bolj premišljene rezultate dobimo, če arhitektu zaupamo pri nakupu stanovanja, saj lahko preveri naše želje pred nakupom in jim začne dajati obliko. Čiste oblike pohištva, bela barva in enostavni materiali definirajo minimalistično ozračje stanovanja, skrbno oblikovani detajli pa vanjo vnašajo lahki angleški pridih. Nič odvečnega, nevsiljivi angleški pridih V procesu nastajanja novega doma s svojo vlogo velikokrat nastopi tudi arhitekt. Njegov prispevek k funkcionalnosti in inovativnim rešitvam je nam kot sveže pečenim stanovalcem v veliko pomoč, še posebej če se to sodelovanje začne že na samem začetku. Ob nakupu stanovanja. Riba je arhitekturni dvojec, ki ga sestavljata Janja Brodar in Goran Rupnik. Lastnikoma novega stanovanja sta svetovala že ob nakupu. Preverba tlorisa je pokazala, da bosta arhitekta na dani kvadraturi lahko ustvarila funkcionalno in še vedno prostorno štirisobno stanovanje ter ga obogatila z osebno noto lastnikov. Angleški pridih je nevsiljiv, a vendar opazen takoj, ko vemo, h komu domov prihajamo. Sivo obarvane stene tvorijo mehko zavetje okrog svetlega, lahkotnega, minimalističnega pohištva z detajli, ki pripovedujejo svojo zgodbo. Že na vhodu nas pozdravijo črno-bela tla. Po celotni dolžini stene stoji garderobna omara, katere fronte so oblečene v ogledalo, ki vhodni del vizualno poveča. Osrednji prostor je velik in svetel. Na sredini ga ločuje stena, ki se kot lahkoten paravan spušča od stropa proti tlom in tvori ločnico med dnevnim in jedilniškim delom prostora. Sivi toni se v dnevnem delu okrepijo, podprejo z udobno sedežno garnituro v obliki črke L. Ob vhodu je
Definicija minimalizma
Dandanes je najtežje preprosto oblikovanje. V času prekomejne konsumeracije oblikovanja je intrigantna misel odločiti se za minimalistično – dati lasten ego na stran ter pustiti, da izstopajo forme in barve. Le tako nastanejo prostori, ki dihajo ter so polni svetlobe in prostornosti. Le takrat gre oblikovanje v ozadje bivanja in pusti, da se življenje zgodi v prostoru. Očiščeno, pragmatično, preudarno, svetla in prostorna bivalna oaza Po prejemu naročila za članek si ogledam osnovno slikovno gradivo in se znajdem v nenavadni zadregi. Ha, napiši o tem 2000 znakov, si mislim. Lep minimalistični stanovanjski interier dveh sob z enim materialom in dvema barvama. Očiščeno, pragmatično, preudarno. Naslov = komentar. Raztegnite fotografije čez ves prelom, honorar pa obdržite, se namuznem. Preproste rešitve, ki delujejo, se nam običajno zdijo logične in skoraj samoumevne. Šele obisk stanovanja in dokumentiran vpogled v tanje prostorov pred prenovo popolnoma razkrijeta impresivnost posega projektantov in naročnika. Prenove nekoč temnega in večkrat predelanega stanovanja v zadnji etaži meščanskega stavbnega konglomerata s prostori, ki kljub majhnosti segajo v dve hiši, so se avtorji lotili gospodarno, z jasnim ciljem funkcionalnosti in povečanja kakovosti bivanja. Vstopni prostor je dopolnjen z majhno shranjevalno omaro in ogledalom, v kopalnici so bili zamenjani dotrajana oprema, tlaki in ploščice. Eden od dveh najpomembnejših posegov je združitev prostora obstoječe kuhinje in majhne sosednje sobe. Z odstranitvijo vmesne predelne stene je bil pridobljen prečni bivalni prostor, ki je osvetljen tako z vzhodne kot z zahodne strani. Sem so sedaj umeščeni kuhinjski niz, jedilna miza z večjo celostensko
Prostor doma kot pripovedovalec zgodb
Veterinar, notranji oblikovalec, swing jazz pevec, turistični vodnik... Ne, ne gre za igro besed, temveč za eno isto osebo. Miha Lavrenčič si je v podstrehi meščanske hiše uredil svojega ljubljanskega doma. In če le besede ne rečejo dovolj o širini človeka, govori njegov prostor. Vsak dom je unikaten, intimen in pripoveduje zgodbo nekega življenja. Tokrat vam pripoveduje zgodbo Mihovega življenja in ustvarjanja. Prvič sva se spoznala pred leti ob rečnem kanalu Maybachufer v Berlinu, na kavi s skupnimi prijatelji. Predstavili so mi ga kot veterinarja. Takrat mi je po iPhonu pomagal izbirati usnjen jopič in me prepričal, da ima okus. Drugič sva se srečala, ko se je oglasil na ogledu stanovanja, ki sem ga prodajala v Berlinu, nedaleč od kraja našega prvega srečanja v Kreuzbergu. Takrat sem izvedela, da je po poklicu tudi notranji oblikovalec. Stanovanja sicer ni kupil, izmenjala pa sva si kontaktne podatke in ostala povezana. Tretjič sem ga videla na odru v Schönebergu v jazz klubu Sally Bowles, kjer je nastopal z Jadranko Juras ob dnevu državnosti, tokrat kot swing/jazz pevec. Bila sem zelo pozitivno presenečena in navdušena. Miha je danes tudi zelo priljubljen kot turistični vodnik po Berlinu: ljudje, ki jim razkaže svoj Berlin, so navdušeni. Poleg berlinske zgodovine in znamenitosti vedno vključi še Slovenijo in jih povabi tudi k nam (www.miha.berlin). Berlinska izkušnja v Ljubljani in Ljubljana v Berlinu pa sta me z Miho še posebej povezali. Miha je Štajerec, Slovenec in ponosen Evropejec. V zgodnjih devetdesetih se je preselil v večstanovanjsko meščansko hišo v Ljubljani. Sprva je tu
Dovolite si biti presenečeni
A vi doma ne parkirate avto v dnevno sobo? Res, zakaj ne? Atrijska hiša v Kosezah je primer nepričakovana srečanja prostorov, nepričakovano, kar ne pomeni nelogicno. Notranje stene le artikulirajo prostor ki preteka in omogoča sožitje mati in hči na en naraven preprleten način. A ni lepo čutiti vonj kave dokler je mati v kuhinji a vi berete knigo v knjižnici? Vonj, zvok in prostor svobodno pretekujejo čez hišo in testirajo zasebnost na japonski način - zasebnost je v duhovnem svetu osebe, hiša pa je družinska ODPRTA IN PRETOČNA Nenavadna srečanja prostorov in materialov Atrijska vrstna hiša v Kosezah je bila pred nekaj leti prenovljena za namen oddajanja, danes pa v njej živita mati in hči - prva v pritličju in druga v mansardi. To sicer običajno delitev hiše po vertikali zaznamuje nekonvencionalna zasnova notranjosti, ki je kljub prvotni tipični atrijski zasnovi s tremi bivalnimi krili okoli osrednjega vrta docela odprta in pretočna. Zidovi, ki so nekoč hišo delili na posamezne sobe, imajo danes drugačno vlogo - prostorov ne omejujejo, temveč le zamejujejo: ponekod segajo od tal do stropa, drugod so nizki, nekatere pa prebadajo okrogle in romboidne odprtine. Pogledi skoznje ali čeznje so presenetljivi in nepričakovani. Zvok, ki se neovirano širi prek zidov, opozarja na navzočnost drugega. Tudi vrata niso več vrata - so le z drsnimi paneli, oblečenimi v rumenkasto usnje, zastrte odprtine v zidovih. Prostori v hiši se zato neprestano srečujejo, srečanja pa so zaradi neobičajne vsebinske kombinatorike prostorov nenavadna: v pritličju se kuhinja srečuje z glavnim vhodom
Kulturna dediščina s pogledom na grad
Ko se zasnove stanovanja lotimo s premislekom in veliko občutka do že obstoječega, lahko zakon o zaščiti kulturne dediščine postane zaveznik na poti do prave rešitve. Že več kot 10 let obstaja v srednjeveški hiši v centru Ljubljane sodobno prenovljeno stanovanje s pogledom na grad. Rekonstrukcija strehe in odpiranje k hribu sta zagotovila dovolj svetlobe, da bi znotraj odprtega tlorisa prostor artikulirale zanimljive pohištvene kosi. Posebej zanimiva je zasnova terase, saj je njen zunanji prostor vgrajen v hrib, notranji pa je v dnevni sobi. ŠARM STAREGA MESTA Sodobno bivanje v srednjeveški Ljubljani Življenje v starih mestnih jedrih ima poseben šarm, saj srednjeveška središča nosijo bogato kulturno, politično, arhitekturno, sociološko ter številne druge tradicije. Bogata dediščina, ki jo danes ustrezne ustanove na različne načine varujejo in ohranjajo za naše zanamce, je tudi velik turistični magnet za popotnike. Historični kontekst je izjemno občutljiv za sodobne razvojne posege. Prav zato morajo tovrstna zahtevna urbana območja postati generator kakovostne nove arhitekture, in ne izgovor za slabe arhitekturne rešitve. Tik nad ljubljansko tržnico je v spomeniško zaščiteni hiši že pet let urejeno sodobno stanovanje. Prenova temnega, zatohlega podstrešja, za katero je moral lastnik zbrati precej poguma, je postala kar novogradnja. Propadajočega ostrešja ni imelo smisla prenoviti, saj zaradi neprehodnih tramov ne bi omogočalo ureditve kakovostnega bivalnega prostora. Nova strešna konstrukcija je statično popolnoma drugače zasnovana. Novi nosilci z veliko večjimi statičnimi zmogljivostmi omogočajo sodobno, odprto zasnovno stanovanja, brez odvečnih podpor, nosilnih stebrov in sten. Nova streha ostaja od zunaj skladna z zaščiteno podobo celotne stavbe. Poleg
Za samostanskimi zidovi
Prenova dominikanskega samostana na Ptuju je bila načrtovana v okviru projekta Evropska prestolnica kulture. Danes samostanski kompleks zgodovinsko-umetniške vrednosti služi kot kongresni in konferenčni center ter gosti raznolike dogodke, s čimer je osvežil svojo funkcijo kulturnega in javnega mestnega zbirališča. ISKANJE KREATIVNIH KOMPROMISOV Intervju z arhitekti biroja Enota o preureditvi Dominikanskega samostana Ptuj Prenova tako zahtevne zgodovinske stavbe, kot je dominikanski samostan na Ptuju, zahteva precej predhodnega znanja in vztrajnosti. Kako ste se lotili projekta? Za projekt je bil v okviru priprav na EPK izveden arhitekturni natečaj. Že v fazi izdelave natečajne rešitve smo se poskušali z njim kar najbolje seznaniti, saj smo se dobro zavedali, da gre za enega umetnostnozgodovinsko pomembnejših objektov pri nas. Čeprav obstaja kar nekaj pisnih virov, ki podrobno opisujejo razvoj samostana skozi čas, smo se prav tako zavedali, da ti zaradi burne zgodovine, ki jo je preživela stavba, ne morejo biti popolni. Ves čas načrtovanja prenove smo zato poskušali stavbo prilagoditi prihodnji rabi brez velikih invazivnih posegov, ki bi poškodovali znano ali takrat še neznano kakovostno historično strukturo. Večno iskanje kompromisov med zahtevami konservatorske stroke in funkcionalnimi potrebami novih vsebin je nadgrajeno z arhitekturnimi zamislimi, ki jih narekuje predvsem spoštljiv odnos do stavbne in kulturne dediščine. Med prenovo so odkrili veliko prej neznanih arheoloških najdb. Kako ste prilagajali projekt glede na spremenjene okoliščine? Niso samo arheološke najdbe tiste, ki so vplivale na potek projekta. Tu so še številna restavratorska odkritja. Nastali so zapleti s selitvijo arheološke zbirke in zgodovinskega arhiva. Zaradi ekonomske krize so se
Te lepe mansarde
Se zdi da je nekakšna magija v lesu ki vedno znova pričara občutek domačnosti, tudi takrat ko to ni pričakovano. Skupaj z odkritimi opečnatimi stenami prinašajo toplo vzdušje doma. To mansardno stanovanje v Mariboru ima precej zanimlivo zasnovo ker ponuja nepričakovane cone za sprostitev in komunikacije, programsko zasebne od dnevnega prostora. Nepreambiciozni pohištveni kosi v kompozicijo s presenetljivo oblikovanimi detajli dosegajo šarmantno atmosfero. POPOLNA PREOBRAZBA Intimna kultura znotraj zidov Najpomembnejπi je prostor znotraj domačih sten. Dom je osebno okolje, ki si ga vsak uredi po lastnih čutenjih in željah. Ker zaradi natrpanega vsakdanjika nimamo dovolj časa za uživanje zasebnega prostora, je želja po udobnem domovanju toliko večja. Tudi će zunanjost objekta in bližnja okolica ne vzbujata občutka pripadnosti, lahko investitorjeva razgledanost in arhitektov senzibilni občutek za prostor pričarata vzdušje, ki ob vstopu v notranjost preseneti. V Košakih, severnem delu mesta Maribor, kjer se individualna gradnja prepleta z industrijsko cono, se blizu hitre ceste proti Gradcu, na podstrešju večjega objekta, razprostira oaza mlade čtiričlanske družine. Notranjost urejenega podstrešja je pravo nasprotje neprijaznega okolja z neposredno bližino čtiripasovnice in železnice. Njena lahko berljiva zasnova je ločena na dve lameli, večjo in manjšo, ki sta narekovali klasično delitev stanovanja na spalni in bivalni prostor. Vendar je tu bivalni del nekaj posebnega. Zaznamuje ga predvsem njegova dolžina (8 metrov širine in 25 metrov dolžine), ki se izteče na z macesnovimi deskami krito teraso in nadaljuje v urbani razgled prek železniških tirov, vse do zelenega pročelja Pohorja. Arhitekt je želel obdržati enoten volumen bivalnega dela,
Sodobni svetlobniki
Pri prenovo mansardnega stanovanja vedno lahko pričekujemo dva izziva, svetloba in višina. Kako pa od njiju narediti prepoznatlive posebnosti je to ki ločuje stanovanje ki je veselo da je v mansardi od stanovanje ki je sam tam ujeto. Arhitekti so višino uporabili za galerijo, katero so zasnovali kot posamezen prostor ki ločuje in hkrati povezuje. Dodatno svetlobo so povabili s frčadami, oblikovani kot svetlobnike, ki že od prostora zunaj napovedujejo zgodbo v notranjosti. S premišljanjem in oblikovanjem steklene frčade je postal zacetni problem - svetloba en izmed najzanimivih dosežkih zasnove. Ponovno oživljeno podstrešje V prehodu k prostoru, o katerem teče zgodba, se je treba po koncu širokega stopnišča povzpeti še po nekaj stopnicah, medtem ko si že odprl nova vhodna vrata v stanovanje, vrata, ki že sama po sebi nakazujejo spremembo, ki se je v prostoru zgodila. In res se odpre. Prenovljeno podstrešje, drugačna govorica, kot drugačen jezik, ki si ga morda ob vstopu le zaslutil. Trdna geometrija podstrešja se ponuja na ogled, še posebej dobro vidna, saj se samo jedro prostora skriva pod sredinsko začrtano galerijo, vse ostalo je odprt prostor. Ni treba posebej poudarjati, da je mansarda specifičen prostor, ki ponuja dovolj ugodne višine za dobre prostorske ureditve, a hkrati zahteva odpiranje navzven zaradi pomanjkanja vizualnega stika z okolico. Galerija je odprt, a hkrati miren del stanovanja. Kar kliče po odmiku, premisleku, distanca ni le vertikalna, fizična, je tudi dejanska. Arhitektki je uspelo na koncu galerije urediti še manjši zaprt prostor, kamor se lahko umakneš in tu bereč, delaš na
Oder na Lentu
V baročni strukturi že davno opuščenega Minoritskega samostana v Mariboru so svoj dom našle lutke. Program lutkovnega gledališča je bil tja umeščen po temeljiti in premišljeni prenovi leta 2010. Poseg renovacije je bil, ob prejetju zasluženega Plečnikovega odličja dve leti kasneje, opisan kot uspešen primer konceptualno jasne zasnove pri umeščanju nove vsebine v historični objekt, ki je optimalna za njegovo prenovo, da lahko razbremenjen inštalaterskega dela lažje ohranja konservatorske zahteve. Domovanje lutk Srednjeveški minoritski samostan so zasnovali v 13. stoletju. Po burni preteklosti, polni prezidav in pozidav, menjav vlog in lastništev - med drugim je do leta 1927 služil kot vojašnica - je ta podkvasto oblikovani kompleks, ki se razteza med cerkvijo in nekdanjim mestnim obzidjem v starem mestnem jedru Maribora, postal novo umetniško središče lutkarjev. Premišljene arhitekturne rešitve raznolikega prireditvenega prostora vzpostavljajo nov dialog med mestom in prebivalci, med zgodovino in sodobnostjo, med odprtostjo in ograjenostjo. Diametralno postavljena odra usmerjata poglee gledalcev v isto kuliso, enkrat iz notranjosti, drugič iz zunanjosti. Odprt amfiteater lovi slikovite poglede na Dravo, z lebdečo streho pa sta oba dela kot krili staknjena nad odrskim stolpom. Oživitev privlačnega kulturnega spomenika z novimi, sodobnimi oblikami in vsebinami je vnesla življenje med prej mračne, tihe in vlažne stene, ali kot je v svojem pronicljivem komentarju med drugim zapisal Matevž Čelik, »samostan se danes vrača na mentalni zemljevid uporabnikov mestnega prostora«. DATOTEKA Uvodnik: Zala Bokal, Oder na Lentu Besedilo: Tea Pristolič, Domovanje lutk Fotografije: Atelier Arhitekti Avtorji natečaja: Jerneja Fiecher Knap, Jurij