INTERIER
Dinamika diagonal
400 kvadratnih metrov veliko stanovanje? Ne ne, le 40! To dosežemo s svetlo barvo, dialogom materialov in malo magije. Arhitekti Kunstel & Kikel vedo, kakšno je pravo razmerje med lesom, kovino in magičnim prahom, da lahko mlada sodobna družina, ki biva na manjši površini, uživa visoki standard bivanja. Tako ima s pomočjo Tapetništva Kauch in Venge majhno stanovanje v Zelenem gaju danes udoben izgled sodobnega doma. Olinkluziv, stanovanje z vsem, kar ste želeli imeti Urbana okolja se polnijo s stanovalci in se s tem širijo, vedno bolj urbano postaja tudi Brdo v Ljubljani. Nova soseska Zeleni gaj ponuja sodobna stanovanja, tudi majhna, ki imajo vse, kar imajo velika. Sodobna družba individualistov želi visok standard bivanja, čeprav na manjši površini. V arhitekturnem biroju Kunstel in Kikel so se opreme 40 m2 velikega stanovanja z 10 m2 veliko teraso lotili prav tako, kot bi se velikega. Z inovativno zasnovo interierja jim je uspelo vzpostaviti vse želene funkcije. Uporabili so diagonalne prostorske poteze, s katerimi so v stanovanju vzpostavili dinamično in prostorno bivalno enoto, ki optično deluje večja. Zapiranje ali odpiranje prostorov, z dekorativno zaveso na eni strani in z inštalacijsko pregradno steno z drsnimi vrati na drugi strani, omogoča ustvarjanje urejenih in funkcionalno ločenih enot, ki se povezujejo z osrednjim bivalnim prostorom. Notranja oprema prostorov se smiselno prilagaja glede na dnevne potrebe uporabnika in tako lastniku ponuja najrazličnejše možnosti izrabe prostora. Odstiranje in zastiranje pogledov, ki omogoča širjenje ali oženje prostorov, ustvarja tudi funkcionalno namembnost ambientov. Temu so prilagodili način
Nostalgija? Ja, prosim!
Sodobni retro stil v vsakem človeku vzbuja nežnost, saj ga ponese v magijo preteklosti in mu daje upanje, da je romantika preživela. Pet arhitektov iz Triije Arhitekti je sanjalo o združeni preteklosti in prihodnosti. Tako so iskali minimalistično ozadje, ki ima v ospredju dramo znanih oblikovalskih kosov. Kakovostno oblikovanje je vedno prepoznano – ne glede na to, kdaj je nastalo, namreč vedno spodbuja enake emocije. Sodobni dobri stari časi, interier kot likovna celota – uigrana simfonija Stanovanje iz zgodnjega dvajsetega stoletja izrazito določata prehodnost sob in strog ritem oken na eni strani. Podani prostorski okvir je snovalcem postal črtovje za osebni izraz naročnikov – simfonijo. Koncept tlorisa omogoča fluidno krožno prehajanje iz enega v drug prostor. Vsak izmed prostorov je razvil svoj ritem in identiteto s skupnimi oblikovalskimi izhodišči. Mlada naročnika odlikujeta izrazita oblikovalska senzibilnost in nostalgija po kakovostnem preteklem oblikovanju. In tako so arhitekti razvili interier, ki je spoj oblikovalskih ikon in stilov preteklosti, ter ga skozi inovativne zamisli prikrojili sodobnemu načinu življenja mladega para. Odločnost oblikovnih potez stanovanja se kot teza vzpostavi že ob samem vstopu vanj. Tukaj se prostranemu okroglemu ogledalu kot zaključeni ravni ploskvi postavijo ob bok veliki jelenovi rogovi, ki se drzno in neomejeno raztezajo po prostoru kot divja moč narave ter poudarjajo nadstandardno višino stropa. Kontrasti se kot poudarki ne gradijo samo skozi nasprotujoče si oblike, temveč tudi skozi barve in teksture materialov. Kot note na belem listu papirja se po prostoru neprestano dopolnjujejo poteze v črni in beli barvi. Bel strop
Miza – primabalerina
Kako celotni baletni ansambel živi v 93 kvadratnih metrov velikem stanovanju na Gorenjskem? Arhitekt Primož Jeza je 10 let nazaj načrtoval samsko stanovanje, namenjeno druženju. Temne prostore z nizkimi stropi je preoblikoval v belo stanovanje, polno svetlobe. Kosi pohištva pa – kakor sam govori – so del baletnega ansambla. Miza, oblečena v ogledala, izstopa iz lastne vloge in z nenehnim odsevanjem v prostor ne prinaša le dinamike barv, ampak tudi dramo. Sem svoj sostanovalec Staro mestno jedro, pridih srednjeveške zatohlosti in majhnosti, spomeniško zaščiten objekt, dotrajani, opuščeni, umazani prostori, omejitve … Ne, to ni žalostna zgodba o obupu, temveč navdihujoča pripoved o popolni transformaciji. Arhitektu je uspelo z nekaj ključnimi posegi v obstoječo strukturo preobraziti prostore do nerazpoznavnosti; s premišljenim dodajanjem svetlobe, z brezbarvnim ozadjem sten, stropov (bela naj ne bi bila barva), z jasnim konceptom tlorisne zasnove in izčiščenimi detajli notranje opreme. Obstoječi leseni strop so želeli ohraniti in obnoviti, a se je izkazal za neuporabnega. Nad njim je bila armiranobetonska plošča zgornjega soseda, kar se je izkazalo za srečo v nesreči – če se leseni strop že mora odstraniti, s tem posegom vsaj pridobimo višino prostora. S to odločitvijo je strop postal ne le višji – prostor pa vizualno precej večji – ampak tudi na novo obdelan. Notranja lupina ambienta je lahko postala povsem bela, kar je arhitektu omogočilo, da je dosledno izrazil svoj prepoznavni pristop k prenovi. Naročnica mu je povsem zaupala, njene želje so bile funkcionalno-tehnične narave, kot na primer: želja po shranjevanju kolesa v
Kako nekoč moderno stanovanje znova postane sodobno?
Kako danes sodobno bivati v stolpnici, zgrajeni pred 57 let? Na to vprašanje sta odgovorila prof. Miloš Florijančič in Vita Kobal, ko sta leta 2013 prenovila stanovanje v Ravnikarjevi stolpnici na Štefanovi ulici v Ljubljani. Ocena arhitekture je le čas, to stanovanje je pa pogled v racionalni zasnovi stolpnice ki še danes ustvarja prostor za moderno bivanje v centru mesta. Preplet starih in novih principov oblikovanja se kaže v ohranjenih in preoblikovanih prehodih med prostori in skrbno oblikovanih podrobnostih pohištva. Kontrapost Ko je Edvard Ravnikar leta 1961 zgradil stolpnico na Štefanovi ulici v Ljubljani, je bil to svojevrsten eksces. Namesto vogalnega objekta je stolpnico glede na obstoječo geometrijo postavil pod kotom 45 stopinj. Kaj je želel s tem povedati? Je želel negirati dotedanji urbanizem? Ga je želel nadgraditi? Je želel zapisati duha tistega časa? Ali pa je preprosto razumsko iskal nove kvalitete mesta in skušal z zmanjšanjem zazidalne površine in z gradnjo v višino ustvariti mestu nove prednosti? Rigidno urbano mrežo je razgibal, kot urbanistični kontrapost: če znameniti Nebotičnik nosi vso težo kompozicije, je stolpnica na Štefanovi dinamična in lahkotna. Objekt je eksperiment, kako v ortogonalno mestno mrežo vnesti modernistične dogme. Stroj za bivanje zavzame le del parcele in se namesto v širino razvije v višino. Tako mestu in prebivalcem stavbe nameni nove zelene površine. Te naj bi delovale kot nekakšna vmesna cona med mestom in stanovanji. Tlorisna zasnova bloka je preprosta in racionalna. Konstrukcija omogoča različne funkcionalne razporeditve. Objekt živi s časom in spremlja potrebe svojih uporabnikov. Čas se spreminja, tehnologija
Podstrešje kot sinonim za svetlo stanovanje
Podstrešja – nekdaj prostori, ki smo se jih izogibali – danes so postala zaželeno bivalno okolje. Višina prostorov in zadostna svetloba so izzivi, ki se jih arhitekti lotijo z veseljem ki pogosto pomeni zanimive in nepričakovane rešitve. Superform arhitekti so 2014 načrtovali, 2016 pa izvedli to stanovanje v centru Ljubljane ki je izjemen primer, kako dobra arhitektura preoblikuje “težave” v najbolj zanimive podrobnosti stanovanja, ki tukaj ponujajo tudi odgovor o pogledi zunaj stanovanja. V hiši blizu sonca, skozi sotesko v novo svobodo bivanja Življenje v Ljubljani kot prestolnici države postaja iz leta v leto hitrejše, aktivnejše, bolj kompaktno. Tako kot v vsakem mestu je življenje v hiši luksuz. Če hiša stoji v centru Ljubljane, kjer sta sprehod do Gradu in posedanje ob Ljubljanici le lučaj od vrat, je tako stanovanje zlata vredno. V arhitekturnem biroju Superform so arhitekti sprejeli izziv in na 275 m2 uredili podstrešno stanovanje s teraso. Tipično strešno konstrukcijo z lesenimi tramovi, škarjami in gredami so očistili nepotrebnih elementov ter leseno natezno lego, ki povezuje sohe, nadomestili s kovinsko natezno palico. Prostor tako pridobi preglednost, lahkotnost in prehodnost. Vodilo pri oblikovanju podstrešnega stanovanja je bila svetloba. Arhitekti so želeli, da stanovanje ne bi vzbujalo tipično temačnega in malce »stisnjenega« občutka bivanja S svojimi oblikovnimi rešitvami so ustvarili pravo nasprotje tega: s premišljenim dovajanjem svetlobe v prostor in usmerjanjem pogledov navzven so oblikovali svetlo in zračno podstrešno stanovanje. V sredino strešne konstrukcije in istočasno sredino stanovanja so umestili tako imenovano »sotesko«. Soteska je lomljen ostrešni
Lesen zdravilni prostor
Danes je nepričakovano, da se les uporablja v prostorih, namenjenih medicini, čeprav je to pravzaprav zelo logično. Les namreč ustvarja toplo, umirjeno vzdušje, ki daje pacientom občutek varnosti. Arhitekti pri Svet vmes so s pomočjo Svetlarne pred dvema letoma oblikovali ustvarjalni prostor za fizioterapijo, ki se spoštljivo obnaša do pacientov in zaposlenih. Preprosto oblikovanje in odsotnost barv – razen naravne barve lesa – ustavijo čas, nežna svetloba pa prinaša umirjen občutek, ki se iz prostora prenaša na njegove uporabnike. NENAVADEN PROSTOR ZA FIZIOTERAPIJO Topel, fleksibilen in v izboru materialov iskren, cenovno ugoden, presenetljiv ter nenavaden interier, kjer se zaposleni in pacienti dobro počutijo in kjer se lahko poleg fizioterapije odvijajo tudi druge skupinske aktivnosti. Se to zdi utopija? Pri tem projektu ne. Z vstavitvijo »treh kontejnerjev«, namenjenih recepciji, pisarni fizioterapije, garderobam ter skladiščenju rekvizitov in fizioterapevtske opreme, so arhitekti zagotovili veliko fleksibilnost, raznolikost in odprtost prostora ter uresničili vse zgoraj naštete želje naročnika. Arhitekti odgovarjajo: Zakaj ste pri tem projektu uporabili les? Les je v zdravstvenih ustanovah in klinikah nepričakovan ter le redko uporabljen material. Hkrati je prijeten in topel na otip ter lahko blagodejno prispeva k dobremu počutju pacientov. Želeli smo ustvariti kontrast med interierjem obstoječega, generičnega poslovnega objekta, ki je hladen, v belih in sivih odtenkih, ter notranjostjo fizioterapije, ki ob vstopu obiskovalca »objame« z lesenim ovojem in ne presvetlim ambientom. Do sedaj smo projektirali večinoma interierje, zato je les v naših projektih skoraj vedno prisoten, pri približno 90 % projektov. Oblikovali ste že nekaj
Prijateljsko razmerje s predhodnikom
Arhitektka Ana Grudan opisuje lastni princip pri obnovi stanovanja v Šubičevi stavbi na Miklošičevi cesti v Ljubljani kot prijateljsko razmerje s predhodnikom. Gibanje po stanovanju je namreč avantura nepričakovanih prostorskih sekvenc in presenetljivih pohištvenih kosov. Slednji so nepričakovani, a hkrati najbolj logični. Arhitektovo veselje do oblikovanja se prenese na prostor le takrat, ko se izogiba tujim trendom in dovoli, da da prostoru obliko lastne zgodbe. SCENOGRAFIJA PROSTORA VMES:Mi smo povezovalci preteklosti in prihodnosti Svetloba in materialnost ustvarjata pomemben segment scenografije določenega ambienta. Spreminjata mu namembnost, atmosfero, razpoloženje. Prenovi stanovanja v stavbi Delavske zbornice na Miklošičevi cesti v Ljubljani uspeva v ambient ujeti spomine predvajanih filmov velike kinodvorane v njenem pritličju in s tem ustvarjati nova razpoloženja. Vladimir Šubic je 1928. leta Ljubljani podaril mestno palačo, ki je združevala poslovne prostore, borzo dela, knjižnico, javno kuhinjo in večnamensko dvorano. Slednja je leta 1963 postala domovanje Slovenske kinoteke. Šubičeva arhitekturna mojstrovina uveljavlja načela modernizma in s svojo prezenco definira območje severnega dela Miklošičeve ceste. Ob prehodu z Miklošičeve ceste v notranjost objekta v njem naletimo na neštete vsebine. Tretje nadstropje skriva prenovljeno stanovanje, ki ga je iz nekdanje pisarne ustvarila arhitektka Ana Gruden. Sekvence ambientov stanovanja je definirala z ambientalnostjo posameznih prostorov in materializacijo zgodb z različnimi obstoječimi, prenovljenimi ali prinesenimi materiali ali predmeti. Originalni opečnati zid objema vhodni hodnik in v njem skupaj z elegantnostjo tlaka iz teraca ustvari dinamičen vhodni ambient. Kombinacija prenovljenega teraca in lesenega parketa v stanovanju poustvarja vzdušje predhodnega prostora pisarn. Pisarniški prostori, ki so se komunikacijsko
Dom v galerijo
Prenovljeno staromeščansko stanovanje v prestolnici je dom številnih umetniških del slovenskih avtorjev. Zakaj se je naročnik izogibal običajnim oblikovalnim trendom in večino investicije vložil v umetniška dela? Ker samo umetniki s časom povečujejo vrednost, vendar jih je ob želji po spremembi lahko zamenjati. Kako pa se lotiti interierja, pri katerem želimo, da umetnost izstopa? S preprostim oblikovanjem, belo barvo in ravnimi linijami.. Umetnost kot investicija, atipična zgodba o minimalističnem stanovanju Za razliko od žal tipičnih zgodb, kjer posameznik za nakup domovanja aktivira vse lastne finančne zmogljivosti – in neredko tudi tiste svojih bližnjih – ter se skoraj po pravilu še dolgoročno zadolži, gre v tem primeru za naročnika, ki novo stanovanje razume izključno kot investicijo z dodano vrednostjo. To ni zgodba o pogajanju s prodajalcem za variacijo zneska nakupa v vrednosti notarskih stroškov, o preštevanju nanosov laka na obstoječem parketu ali o špekulaciji o številu sezon, ki ga stavbno pohištvo še zdrži brez temeljitega posega. Za prenovo 100 kvadratnih metrov velikega meščanskega stanovanja v središču prestolnice je bilo ob dotrajanem, a še vedno uporabnem izhodiščnem stanju namreč namenjenih več kot 1100 € na kvadratni meter bivalne površine. Naročnik, podjetnik v poznih tridesetih, je prisluhnil predlogom arhitektke in privolil v drzno in tvegano preoblikovanje prej pisanega sestoja naključnih bivalnih sledi v nekakšno bivalno galerijo – dom, kjer dominirajo umetniška dela. Avtorica prenove se je samozavestno lotila preverjenega arhitekturnega pristopa poenotenja po funkciji, velikosti in obliki različni bivalnih prostorov z belo barvo – ne le vseh stenskih in stropnih površin, temveč tudi celotnega
Sodobna interpretacija istrske hiše
Hiša petčlanske družine, ki je z vseh strani obdana z naravo ter ponuja razgled na Piranski zaliv, soline in popolno izkušnjo sodobnega bivanja v naravnem okolju. Arhitektka Michela Schirinzi je uspešno združila naročnikove želje in zahteve krajinsko zavarovanega območja vasi. Ljubljančani so v študijskih letih marsikdaj prikrajšani za hitrejšo osamosvojitev in izkušnjo študentskega ali celo že dijaškega doma. Moji uporniški naravi pa me je le uspelo nastaniti v Plečnikovem Akademskem kolegiju. Dolg polkrožen hodnik s teracem na tleh in visokim stropom, okna, ki z dvoriščne strani v ritmu mečejo sence, na drugi strani pa naše sobe. Slabih 12 m2 velika študentska sobica za dva je leta 1994 za leto dni postala moje prebivališče. Vrata v sredini, nasproti okno in pogled na železniške tire, pod oknom dve študijski mizi, omara in postelja desno, omara in postelja levo, v sredini pa nizka miza, za katero smo po navadi jedli špagete, kartali ali igrali šah. Tam sem spoznala svojo Mojco, takrat študentko ekonomije, s katero naju zdaj povezuje dolgoletno prijateljstvo. Malokateri Primorec po končanem študiju ostane v Ljubljani, in tudi Mojco je prek Portoroža pot ponesla nad Sečovlje, v vas Sveti Peter s pogledom na Piranski zaliv in soline, kjer sta si leta 2013 z njenim Petrom zgradila novo hišo in ustvarila dom. Zdaj tam živita s tremi otroki. Rada jih obiščem in naše druženje se po navadi konča tako, da s hčerko tam tudi prespiva. Moderna interpretacija istrske hiše Peter in Mojca: »Ko je odločitev padla in sva kupila parcelo z odprtim pogledom