Hrana za dušo

Zasebni vrt akademskega slikarja Gustava Gnamuša, sta dve desetletji nazaj oblikovala krajinska arhitektka mag. Ina Šuklje Erjavec in arhitekt Andrej Erjavec. V sodelovanju z naročnikom so ustvarili prostor za meditacijo, odmik. Želja po japonskem vrtu je bila velika in zasebni vrt v Sneberjah je dobil prav tako podobo.

VRT GNAMUŠ

V delu akademskega slikarja Gustava Gnamuša je vsakdanji umik v meditatitvno razmišljanje njegov modus operandi, tako je iz počela odmika, zavestne kontemplacije ter ponotranjenega razmišljanja realizirana zasnova japonskega vrta, ki prek izčiščenih linij, izbire materialov, preprostih ploskev in z osnovnimi volumni dajejo podlago za vznik majhnih detajlov.

Osnovna želja naročnika je bila ustvariti suhi japonski vrt s paviljonom kot prostorom meditacije, ki ima dostop iz slikarskega  ateljeja, ki je hkrati odmaknjen in povezan z bivalnim vrtom ter tako kot celota ohranja bivalno kakovost vrta za vso družino. Arhitekt in krajinska arhitektka sta iz nefunkcionalnega, zapuščenega atrijskega vrta zasnovala okvir, oblikovalsko podlago, neke vrste tridimenzionalno platno za umetniško intervencijo naročnika, ki je sam zbiral in izbiral kamnite materiale, vkomponirane v končni videz. Celotna zasnova je preprosta in deluje v dve smeri; aktivacija obrobja, roba, bodisi komunikacijsko bodisi s postavitvijo novih objektov, ter izčiščenje in grob oblikovni izraz osrednjega dela.
Ob objektu, peščeni liniji, razmejeni z granitnimi robniki in minimalistično zasajenimi s posamičnimi gručami trajnic, steza iz nepravilno položenih nastopnih kamnov odvzema strogost ter poveže s paviljonom. Lesen paviljon je enostaven odprt nadstrešek, ki poteka po liniji dveh robov in se zaključi v zaprti lopi. Njegova dvignjenost od tal, vkomponiranost obstoječe drevnine, ki predira tako tla kot streho, in naravnost materiala ter njegova minimalna obdelava pa, čeprav strogo, nekako mehko in tiho objame osrednji del.

Suhi vrt in osrednji motiv vrta je ploskev grabljenega peska, zamejena s širokim granitnim robom, v katere je naročnik sam postavil večje ali manjše skale v svojevrstno kompozicijo svoje notranje kontemplacije. Da pa bo pridih japonskosti popoln, poskrbi zasaditev bambusa, katerega postavitev je vizualno posrečena, saj na eni strani zastira objekt in je tako glavni motiv gledajočega iz paviljona, po drugi strani pa je postavljen na prehod med bivalnim vrtom in s svojo bujnostjo odvzame pogled na diametralno drugačnost drugega dela vrta. Vrt Gnamuš je tako prvovrsten primer sodelovanja in nadgrajevanja idej ter zasnov v končno obliko med naročnikom in načrtovalci in dober primer, koliko lahko majhni posegi v prostor spremenijo uporabnost in kakovost bivanja le-tega.