UVODNIK: Zgodbe
Moj pogled se sicer še ni izostril skozi lečo časovne distance, gre za prvi vtis o dogajanju. Na prvi pogled se ni zgodilo nič revolucionarnega, arhitekturni prostor pa se je vendarle nekoliko spremenil. Če arhitektura formalno ni doživela tako zelo velikih sprememb, pa se je precej spremenil način razmišljanja, ki vodi do nje. Na sceno je stopila vrsta mladih in zelo mladih perspektivnih arhitektov. Temu je botrovalo tudi prizadevanje ljubljanske arhitekturne šole, ki se v zadnjih letih neprestano izboljšuje.
Če je še ob začetku desetletja veljalo, da dobra arhitektura nastaja z javnimi naročniki, pa so zasebni v tem času stopali v korak z njimi. Posamezniki, vedno bolj pa tudi podjetja oziroma gospodarstvo, prepoznavajo dodano vrednost kakovostne arhitekture. Ne pozabimo na turizem, kjer v zadnjem času kakovostna arhitektura postaja integralni del slovenske ponudbe. Ena novosti je stremljenje po večji energijski učinkovitosti in okoljski vzdržnosti. Na začetku tega desetletja so se investitorji še požvižgali na porabo energije stavb in njihov ogljični odtis, danes ni več tako. Začelo se je s pasivnimi hišami, danes pa so tudi številne javne zgradbe skoraj- ali ničenergijske. Ob tem je potekala tudi energetska prenova stavb, ki pa je za arhitekturo ostala zamujena oziroma celo izgubljena priložnost, saj je večinoma potekala mimo arhitektov in ni pripomogla k splošni arhitekturni kakovosti.
Del pozitivne zgodbe je tudi gradnja z lesom, ki je prav tako prestopila v »mainstream«. Med prepoznavnimi temami sta tudi stanovanjska kriza in gradnja stanovanj nasploh. Na eni strani so investitorji, katerih »vilabloki« rastejo kot gobe po dežju, na drugi strani pa je država, ki tipajoče spreminja svojo stanovanjsko politiko in nekako caplja za potre- bami prebivalcev. Vmes so stanovanjski skladi, ki nekaj gradijo (na primer stanovanjsko sosesko Brdo v Ljubljani), nato pa stanovanja prodajo na trgu, namesto da bi jih namenili tistim, ki jih najbolj potrebujejo.
Če je v začetku desetletja na neki podelitvi arhitekturnih nagrad neki minister porogljivo očital arhitektom, da ne projektirajo oziroma ne realizirajo drugega kot robnike in kandelabre, bi se danes moral ugrizniti v jezik. Premislek in aktivacija javnih prostorov sta med najbolj izrazitimi, prebojnimi arhitekturnimi dosežki, ki demokratično in vklju- čujoče spreminjajo izkušnjo javnega mestnega prostora. Najradikalnejše ureditve so nastale v Ljubljani z zaprtjem stare Ljubljane in Slovenske ceste za promet ter ureditvijo nabrežij Ljubljanice, sledila pa so še številna druga mesta: Kranj, Novo mesto, Škofja Loka, Velenje … Na drugi strani tega trenda pa imamo seveda naraščajoči investitorski urbanizem, ki negira vsa zgornja prizadevanja za javno.
Precej se je zgodilo na področju arhitekturne kulture in publicistike. Tradicionalnim Plečnikovim odličjem pridružila nagrada zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor. Na področju izobraževanja in ozaveščanja javnosti sta za- čela delovati skupina Arhitektura in otroci ter festival Odprte hiše Slovenije. Nekaj mednarodno zasnovanih razstav je slovensko arhitekturo predstavilo v tujini, v arhitekturno dogajanje se je dejavno vključil Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Pomemben dosežek je sprejetje nacionalne arhitekturne politike, dokumenta Arhitektura za ljudi.
Se pa je slovenska arhitektura opazneje obrnila v tujino, o čemer pričajo mednarodni uspehi naših arhitektov, z Mostom preko Save v Beogradu (Peter Gabrijelčič in Viktor Markelj, 2011), Študentskimi stanovanji v Parizu (Ofis arhitekti, 2012), Muzejem Göste Serlachiusa na Finskem (BAX, 2014) in najnovejšo Novo galerijo in kazematami – Neue Bastei v Wiener Neustadtu (Bevk Perović arhitekti, 2019).
V Hišah smo te zgodbe zavzeto zapisovali, jih spremljali in interpretirali. In zato ob sklepu desetletja z veseljem obra- čamo list in začenjamo zgodbo 202…!

Kristina Dešman, glavna urednica revije Hiše

 

 

IZ VSEBINE

 

DEŽELA NAJBOLJŠIH ČEVAPOV IN OBLIKOVANJA
Pogovor s Salihom Teskeredžićem, vizionarjem BIG SEE 2019

Salih Teskeredžić, oblikovalec, profesor na saraje- vski Akademiji likovnih umetnosti in ustanovitelj oblikovalskega studia na Dunaju, se s svojim opu- som postavlja ob bok največjim svetovnim obli- kovalcem. Njegov prepoznavni jezik je kombina- cija izhodišč retro etnografske lokalne specifike in sodobnih oblikovnih form, ki jih nadgrajuje z detajlom; ta ima včasih funkcionalno vlogo, vča- sih pa je zgolj estetski poudarek.
Besedilo: Ivana Ljubanović

 

 

VELODROM
Kjer čas v oblaku meri kronometer

V Češči vasi, ki leži le nekaj minut stran od dolenjske prestolnice, so leta 1996 za potrebe mladinskega svetovnega prvenstva zgradili velodrom, a je objekt, ker ni bil pokrit in vzdrževan, več kot dve desetletji propadal.
Arhitektu Marjanu Zupancu je bila naloga zaupana že pred dobrimi dvaj- setimi leti, ko je bil še na začetku kariere. S prvotno zasnovo, pri kateri sta sodelovala še Špela Kuhar in Aleš Bizjak, jim je uspelo vzpostaviti sožitje med grajeno strukturo in naravno krajino, pri čemer sta bili njegov cilj ohra- nitev gozdnega robu in fleksibilnost, ki jo narekuje različna intenzivnost rabe prostora v času prireditev in med vsakdanjo uporabo.
Besedilo: Nataša Mrkonjić, fotografije: Marjan Zupanc, avtor projekta: Marjan Zupanc

 

 

HIŠA Z OGNJEM V SRCU
Hiša za pet in ves svet prijateljev
Hiša stoji na robu Logatca, na razgibanem, za- vidljivo velikem zemljišču. Na prvo žogo jo opa- zimo, in to v dobesednem pomenu, saj njeno pročelje obvladuje z opornimi zidovi ograjeno igrišče za košarko na en koš: lastnik je nekdanji profesionalni košarkar. Lastnica pa prihaja iz Skandinavije. Simpatični izrazni detajli življenj- skega sloga so zato zaznamovali celotno hišo, celo njen urbanizem. Hiša je namreč po kvadra- turi in programu zelo obsežna: v njej prebiva petčlanska družina, pri čemer oba od staršev delata od doma in za svoje delo potrebujeta povsem ločen prostor. Poleg tega so v hiši še prostor za telovadbo, velika pralnica, delavnica, v kateri kraljujejo nešteta kolesa, in predvsem impozantna osrednja kuhinja, kakršnih zlepa ne najdeš niti na fotografijah, kaj šele v živo.
Besedilo: Janja Brodar, fotografije: Miran Kambič, avtor projekta: Matej Gašperič

 

 

RAZKOŠJE MAJHNOSTI V PRESTOLNICI
Stanovanje Mali dom v središču Budimpešte
Stanovanje na vsega 24 m2 površine je zaradi svoje majhnosti zahtevalo precej projektantske iznajdljivosti. Oblikovano je bilo za mlad par, ki je želel »španski dom« – udoben, domač, a funkcionalen. Zasnova je zelo sodobna, hkrati pa spoštuje okvir stare večstanovanjske stavbe v središču mesta. Tako je strop nad malo olivno kuhinjo ponovno odprt in
leitmotiv prostora postane prav niz izvirnih opečnih lokov, ki v stropu predeli prostor kuhinje z jedilnico od dnevnega dela.
Besedilo: Eva Štrukelj, fotografije: Gergő Gosztom, avtorica projekta: Edit Sátori; Reklektik

 

Omogočajo: