UVODNIK: Novi načini bivanja
Vprašanje stanovanjskega problema je na neki način univerzalno človeško vprašanje. Seveda se ga v različnih kulturah in obdobjih lotevamo na različne načine, vprašanje pa ostaja isto: kje imam prostor, v katerem nemoteno bivam? V slovenskih razmerah to pomeni, da vsakdo stremi po svoji hiši, stanovanju, sobi ali vsaj svojem malem zasebnem kotičku. Presenetljivo pa je, da smo pri tem tako univerzalnem vprašanju tako prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Večkrat slišimo, da je slovenska stanovanjska situacija v krizi.
Videti je namreč, da se pri nas reševanja lastne stanovanjske problematike vsakdo loteva po svoje, s svojimi pristopi in možnostmi. Če pogledam kolege svoje generacije (ki sicer ne šteje več za mlado), smo se (jasno, kaj pa nam drugega preostane) vsi že nekako znašli. Mnogim so pomagali starši oziroma predniki z nakupom stanovanja. Takšni rečejo, da so imeli srečo … Nekje so starši prodali družinsko hišo in kupnino kot predčasno dediščino razdelili med družinske člane, ki so poiskali vsak svoje stanovanjce. Nekateri so uredili podstrešja in prizidke hiš staršev ali starih staršev. Le redki najemajo, vendar pospešeno iščejo nekaj v slabem stanju na lepi lokaciji z ugodno ceno, kar bi lahko prenovili. Nekateri kot investicijo prenavljajo preveliko stanovanje, da ga bodo razdelili na dvoje in del prodali. Nekateri gradijo hišice (tudi v samogradnji) ali preurejajo nekdanje vikende v bližini Ljubljane. Številni so se odselili v tujino in problem osamosvajanja prestavili za nedoločen čas. Nekateri že iščejo večja stanovanja, ker so se družina in potrebe povečale. Nekateri so že pred leti vzeli stanovanjski kredit in ga še vedno pridno (ali stežka) odplačujejo. Le redki so (bili) vključeni v nacionalno varčevalno shemo. Ne poznam jih ravno veliko, ki bi bili upravičeni do neprofitnega stanovanja, in nikogar, ki bi si stanovanje zagotovil s pomočjo zadružništva. Le redki živijo v sobivanju, morda le v mlajših letih skupaj z brati ali sestrami.
Zgornja slika ni popoln pregled nad stanovanjskim dogajanjem, da pa nekakšen vpogled v situacijo. Uradni podatki o slovenskih stanovanjih so dokaj skrb vzbujajoči (pa tudi stari – iz leta 2011): visok je delež za bivanje neprimernih stanovanj, stanovanja so majhna in dotrajana, veliko jih je praznih … Velika večina slovenskega stanovanjskega fonda je v zasebni lasti, v javni lasti je le 6 % stanovanj (približno 48.000 od dobrih 840.000).
Kot primer zgledno urejene stanovanjske politike pri nas radi navajamo Dunaj, kot slovenski nasprotno sliko. Dunaj s svojo stoletno tradicijo skupnega urejanja stanovanjskega problema svojih prebivalcev in z močnim sistemom nadzora najemnin, pravičnega dodeljevanja neprofitnih stanovanj ter neprofitnih stanovanjskih skladov, ki skrbijo za stalno gradnjo neprofitnih stanovanj, zgledno skrbi za skupno in sistematično reševanje stanovanjskega vprašanja; tu v neprofitnih stanovanjih stanuje skoraj dve tretjini prebivalcev.

Nasprotja med slovensko in dunajsko sliko so očitna. V tej luči bi morali stremeti k hitremu izboljšanju slike stanovanjskega fonda. Razmisliti bi morali o možnostih za povečanje deleža najemnih stanovanj in njihove privlačnosti oziroma praktičnosti, njihov trg pa bolj regulirati – za obe strani. Spodbuditi bi morali gradnjo stanovanj s strani države in občin. Poleg tega ne smemo pozabiti na premislek o novih stanovanjskih tipologijah, o novih načinih financiranja stanovanj, tudi zadružništvu, ter o novih načinih bivanja. Le tako bomo bolje in bolj skupaj reševali naše univerzalno stanovanjsko vprašanje.

Kristina Dešman, glavna urednica revije Hiše

 

 

IZ VSEBINE

 

RAZNO-VRSTNE HIŠE
Novi tipi vrstnih hiš
Ob stanovanjski soseski Zeleni gaj na Brdu so bile pred kratkim zgrajene nove vrstne hiše biroja Bevk Perović arhitekti. Na lokacijo z manjšim naklonom terena je nevsiljivo umeščenih pet manjših samostoječih objektov. Med njimi se vije »stanovanjska ulica«, vzdolž katere so nanizane enote, ki skupaj štejejo trideset stanovanj. Ena izmed vodilnih želja projektantov je bila raziskovati raznolikost stanovanjske tipologije in individualne enote čim bolje povezati v novo sosesko. Skozi eksperimentiranje so razvili dva tipa sestavljanja enot, ki na različne načine odkrivajo potencial vrstnih hiš.
Besedilo: Urška Gregorič, fotografije: Miran Kambič

 

 

PRIZIDEK V ROŽNI DOLINI ALI BOLJŠA POLOVICA HIŠE
Kakovostna prenova, ki je nekdanjo garažo spremenila v odprte bivalne prostore in jih povezala z okoliškim zelenjem
Celostno zasnovana prenova je še eden v nizu kakovostnih projektov, ki so se v zadnjih letih izvajali v Rožni dolini. In odličen primer tega, da prizidek ni le dodatek k hiši, temveč postane njena »boljša polovica«.
Besedilo: Nataša Mrkonjić, fotografije: Boris Vranić

 

 

O DOMU, O HIŠI Z VRTOM IN O OGRAJI S PROGRAMOM
Pogovor o hiši
Hiša z vrtom stoji na robu niza družinskih hiš iz sredine prejšnjega stoletja. Arhitekti so v deset let trajajočem procesu, ki je vključeval dialog z naročniki, s prenovo in prizidkom zgradili dom za štiričlansko družino. Standardna vrstna hiša formata »visoko pritličje + nadstropje + mansarda« je s prizidkom, ki izhaja iz »tipologije« garaže ali vrtne lope, dobila nov osrednji bivalni prostor, ki vzpostavlja nove odnose z vrtom.
Namesto opisnega besedila objavljamo izvleček iz pogovora z Aljošo Deklevo; poleg omenjene hiše se je dotaknil tudi širše teme domovanja, ki je eno izmed pomembnih zanimanj biroja Dekleva Gregorič arhitekti.
Besedilo: Jure Grohar, fotografije: Flavio Coddou

 


ISKANJE OSREDNJEGA PROSTORA
Prenova kot združevanje prostorov in funkcij
Prenova stanovanja iz sredine prejšnjega stoletja skoraj vedno pomeni tudi iskanje prostornosti znotraj razmeroma zaprtih in določenih tlorisov. Največkrat gre za ustvarjanje tako želenega osrednjega, večjega, odprtega bivalnega prostora, ki nase veže druge, največkrat manjše in podrejene sobe. Funkcija določene sobe torej ni več nujno zaprta med štiri stene, ampak se programi prostorov, zlasti v osrednjem delu, mešajo in dopolnjujejo med seboj. Dober primer take prenove je stanovanje arhitektov Marasovic v starem mestnem jedru Kopra.
Fotografije: Blaž Škorjanc

 

NA OBISKU PRI MLADEM GLASBENEM PARU
Maša Golob in Jan Kern

Violinistka Maša Golob in Jan Kern, organizator koncertov in kulturnih prireditev, naju s fotografom Vidom sprejmeta v najemniškem stanovanju v stari Ljubljani, ob Ljubljanici.
To je vajin prvi skupni dom, prva skupna selitev, kar s seboj prinaša navajanje na navade drugega, sprejemanje.
Maša: Že ko sva prvič stopila skozi vrata stanovanja, se nama je zdel najlepši občutek, da bova skupaj in na svojem.
Jan: Kar nekaj časa je trajalo, da sva se navadila, ker sva imela zelo različne navade bivanja. Še zmeraj jih imava. Jaz imam rad, da so stvari zelo urejene, bolj sem natančen – predvsem v majhnem prostoru, da energija lahko kroži, kot mora.
Maša: Mene pa malo umetniškega nereda ne moti.
Besedilo: Ana Gruden, fotografije: Vid Rotar

 

 

V OBJEMU OPEČNE ČIPKE
Tehniška dediščina z novo funkcijo
V mestu, ki je še nedavno trpelo zaradi propada industrije, je blizu Korvinskega gradu naročnik za goste želel odpreti nov program – prostor za dogodke, restavracijo s teraso in nočni bar. Na lokaciji sta bili izluščeni dve glavni stavbi, primerka tehniške dediščine železarske industrije iz let 1885 in 1930, ob vrsti neposrečenih prizidkov in pomožnih poslopij, ki so ju dopolnjevali. Želja je bila stavbi zagotoviti potrebne funkcije s kar najmanj dodajanja in tako ohraniti edinstveni značaj prostora. Novo je staremu podrejeno, izvedeno na montažni način, in to v jeziku, ki je močno drugačen od starega.
Besedilo: Eva Štrukelj, fotografije: Cosmin Dragomir