Večino ljudi pri svojih šestdesetih razmišljajo o upokojitvijo. Kar se tiče arhitektov, nekateri se kasneje upokojijo, eni pa celo nikoli. Zelo pogosto so arhitekti zasijali v poznih srednjih letih. Le Corbusier je bil star 63 let, ko so v Ronchampu zgradili čudovito kapelo. Frank Gehry je bil star 68 let, ko je zasnoval Guggenheimov muzej v Bilbau. Ludwig Mies van der Rohe je po svojih šestdesetih začel načrtovati apartmaje Lake Shore Drive. Tudi slovenska arhitekturna praksa pozna takšnih primerov in eden izmed njih je zagotovo arhitekt Janez Lajovic.

 

 

Začne se z »zariši tu spodaj še en hotel«, potem pa mora biti arhitekt zraven do zadnjega vijaka.

Janez Lajovic je čil 86-letni arhitekt, ki še vedno večino dni preživi v lastnem, pred 54 leti ustanovljenem biroju. Je eden od prvih stotih študentov prof. Ravnikarja in ena ključnih figur slovenske povojne arhitekture, znan pa je predvsem kot avtor sporno porušenega hotela Prisank v Kranjski Gori in avtor (skoraj uničenega, danes podvrženega kakovostni rekonstrukciji) hotela Kanin. Njegov opus obsega, podobno kot opus njegovih sodobnikov in kolegov Savina Severja, Stanka Kristla, Milana Miheliča in Ilije Arnautovića, projekte velikih površin: več hotelov, osnovne šole (Vič, Bežigrad, Novi Beograd, Vlaje v Skopju …), poslovne stavbe (SOP Krško …), industrijske objekte (Železarna Ravne, Dalekovod v Novi Gorici pri Zagrebu, proizvodna hala Plutala v Ljubljani …) ter vrsto drugih javnih in stanovanjskih objektov. Danes se njegov biro, v katerem se uspešno uveljavlja skupina mlajših kolegic in kolegov, osredotoča na pasivno gradnjo (dom starejših v Kočevju,
individualne hiše), v zadnjih letih so prenovili ali na novo sprojektirali in izvedli čez 60 avtosalonov. Knjiga Lajovčeve arhitekture je trdo vezana – na sprednji platnici je sposobnost pridobivanja velikih nalog, na zadnji ljubezen do detajlov, poznavanje materialov, gradiv in naprednih tehnologij. Te so še danes arhitektova najljubša tema razgovora.

Spoštovani g. Lajovic, hvala, da ste me sprejeli v svojem domu. Vedno je lepo videti domovanje v lepi hiši. Ste cel niz teh atrijskih hiš zasnovali sami? Čudovit kamin, nadsvetloba …
Da, seveda. Sprva smo imeli povsem ravno streho, čez deset let pa sva z ženo nanjo postavila še dvokapno, da sva pridobila nekaj sob več za svoje štiri otroke in se znebila manjšega zamakanja.

Kako ste prišli do naročila za nagrajeni, danes žal porušeni hotel Prisank v Kranjski Gori?
Kranjska Gora je kraj mojih najzgodnejših začetkov. Občina Jesenice je po drugi svetovni vojni segala vse do meje z Italijo in je v začetku petdesetih let prof. Ravnikarju naročila izdelavo regionalnega načrta za celotno Zgornjesavsko dolino in urbanistični načrt za širšo Kranjsko Goro. Z njim se je ukvarjal asistent Mitja Jernejc in me je verjetno priporočil, da so mi leta 1955 še kot študentu zaupali izdelavo načrta za spodnjo postajo nove žičnice. Predlagal sem, da naj bi bila – razen temeljnega oboda in betonske plošče nad njim – v celoti izdelana iz lesa, kar so brez pripomb osvojili, in prihodnje leto je sedežnica do polovice Vitranca že stekla. Leto kasneje so mi naročili zasnovo hotela, ki naj bi ga postavili malo vstran, na južnem pobočju Karavank. Pet let kasneje so se me spet spomnili, le da so bodoči hotel prenesli v središče Kranjske Gore, na velik travnik ob stari sodniji, s skupino dreves, nekaj kmetijami, hišami, s cerkvijo v ozadju ter s fantastičnim pogledom na Prisank in Razor.

In kako ste prišli do ideje razgibane skupne strehe?
Po nekajmesečnih poskusih umestitve razmeroma velikega programa v ta prelepi in občutljivi prostor sem spoznal, da je treba pustiti travnik čim bolj nedotaknjen, ves objekt čim bolj znižati, da ne bi zakrival pogledov z glavne ceste na gore, posteljni trakt pa razdeliti glede na mero najbližje kmetije in ga tako približati drobnemu merilu vasi. Največji problem je bil sklop restavracij s kuhinjo, ki naj bi bil ves v istem nivoju in torej v očitnem neskladju s trietažnim posteljnim delom. Tudi tu sem videl edini izhod v razdelitvi velike površine na manjše, intimnejše prostore. Vse skupaj prekriti z enotno, ne prestrmo, a močno streho, da bo zdržala in zadržala 350 kg snega, kolikor ga je tedaj tu padlo skoraj vsako zimo, in vso narediti iz lesa, je bil samoumevni zaključek našega premisleka. Zgledov smo imeli v vasi in bližnjih zaselkih dovolj.

Primer kritičnega regionalizma: v čem je kritičen in v čem regionalen?
Da se bo našemu izdelku tako reklo, takrat nismo mogli vedeti. O teoriji nisem razmišljal, spomnim pa se, da smo takrat navdušeno prebirali knjigo Experiencing Architecture prof. S. E. Rasmussena. Vse odločitve so bile samo odgovor na ključno vprašanje, kako okolju narediti kar najmanj škode. Da je ena od značilnosti regionalizma izbira lokalnih materialov, je logično, te vgrajevati s kritično uporabo najnovejših dosežkov znanosti in načinov gradnje pa je morda drugi del razlage zgornjega poimenovanja.

 

 

Kdo je največji sovražnik vaše in druge (ne le zaščitene) arhitekture v Sloveniji? Slabi lastniki in upravitelji. Za porušitev Prisanka nosi najmanj devet desetin krivde Marjana Novak, takratna direktorica več kranjskogorskih hotelov v lasti HIT-a, kasnejša znana »krizna upraviteljica«, tudi velikih slovenskih podjetij, ki so praviloma končala v stečaju, kot npr. ajdovsko Primorje. Ostalo desetino pa si delita kranjski zavod za varovanje kulturne dediščine, ki je zatrjeval, da je objekt spomeniško v celoti zaščiten, v resnici pa tudi zaradi njihove malomarnosti ni bil, in tedanja ministrica za kulturo Andreja Rihter.
Slednja zato, ker se je bala podpisati dekret za spomeniško zavarovanje hotela, ki so ga tik pred pričetkom rušenja spomeniške službe končno le pripravile, češ da država gospodarske škode, ki bi jo z oviranjem HIT-ovih načrtov ta morda nameraval iztožiti, ne bo plačevala! Žal mi je le, da od hotela Prisank ni ostal niti najmanjši detajl, npr. stopniščna ograja ali popolnoma ohranjena okna v južnih restavracijah, ki so bila res lep in dovršeno detajliran izdelek. Kako pa je komaj šest let kasneje tedanji direktor istega podjetja (HIT) Dimitrij Piciga, ki je bil pred tem direktor STO – krovne slovenske turistične organizacije! – uničil hotel Kanin, je že dobro znano.

Vaša študijska pot je zanimiva. Študirali ste pri Ravnikarju, kasneje pa odšli tudi na študij v ZDA. Je bil Ravnikar dober pedagog?
Bil je neprekosljiv pedagog, težko pa bi rekel, da je bil dober v smislu nepristranosti – delal je namreč velike razlike med študenti. Mi smo bili pri njem v zlati dobi, ko je bila njegova risalnica raziskovalni laboratorij konstrukcijskih rešitev in detajlov, arhitekturnega razmišljanja in urbanistične teorije.
Več let zapored smo imeli priložnost slišati tudi po pet obširnejših Ravnikarjevih predavanj na leto, ali še več, če si ga hodil poslušat še na likovno akademijo. Največ pa si odnesel od njegovih sprotnih pripomb, ki jih je mnogokrat navrgel, ko je na kaki risalni mizi opazil zanimivo rešitev. Ko so čez nekaj let uredili južni del podstrehe v ozek, dolg, a lepo osvetljen prostor in je prof. Ravnikar dobil vzhodno polovico, smo ta prostor takoj imenovali »nebesa« in smo se tisti, med katere si bil, če si dovolj trdo delal, prej ali slej sprejet, tako tudi počutili.

Česa vas je naučila Amerika? Zakaj ste odšli tja, ste šli sami?
V Ameriko sem odšel leta 1968, deset let po začetku poklicne poti. Za Prisank sem prejel nagrado Prešernovega sklada in Zupančičevo nagrado, zato sem Fordovo štipendijo dobil brez težav. Pred mano je tam študiral tudi Braco Mušič, ki je kasneje odšel na Harvard, sam pa sem bil na bližnjem MIT. Zanimalo me je oboje, tujina in študij. In ko me sprašujete, česa me je kot arhitekta tujina naučila, vas moram razočarati: čeprav sem
imel priložnost srečati celo Ludwiga Mies van der Roheja, Ernesta Weissmanna in podobne legende, sem vedno znova ugotavljal, da po širini znanja in interesov nihče ni prekašal Ravnikarja, da sem se vsega bistvenega o arhitekturi naučil pri njem. Amerika me po drugi strani vedno znova navduši s tem, da neuspeha ne štejejo za dokončen poraz kariere, temveč le kot spodbudo za nadaljnje delo in nove uspehe.

Arhitekt Stanko Kristl je dejal, da je imel za KC na voljo dve leti časa le za študiranje tujih primerov. Je bilo to običajno?
Sploh ne, on je bil precej edini. Naročnike je bilo treba najti. Sam sem delal v lastnem, takoj podružbljenem biroju, ki smo ga ustanovili leta 1964, in ni nam bilo vedno lahko. Vse do danes smo živeli od lastnega »ulova«, podobno kot sodobni prekarci.

Pa vendar – delali ste šole, tovarne in podobno, skratka projekte, večje od 1000 m2.
Res je. Do osamosvojitve je bil redkokateri projekt manjši od nekaj tisoč kvadratnih metrov. Nekaj časa smo živeli od tovarn (tovarniška hala železarne Ravne, tovarna Plutal, Dalekovod na Hrvaškem …), ki jih je podjetje IMKO iz Črnuč pridobilo, ker je osvojilo jekleno konstrukcijo z razponi od 18 x 18 do 22 x 22 m, ki sem jo sam razvil. Po osamosvojitvi pa smo se kar nekaj let ukvarjali le s projekti, manjšimi od 6 m2. Dobili smo namreč naročilo nekega direktorja Tobačne tovarne za izdelavo kioska.

 

 

V čem je posebnost projektiranja industrijskih objektov?
Industrija si želi delovno površino s čim manj ovirami, torej s čim manj stebri sredi prostorov, na drugi strani pa seveda čim manjšo ceno izvedbe. Če ti je uspelo oboje združiti, kar je bilo mogoče samo ob primerno nizki ceni gradiv, jekla, betona ali železa, katerih razmerja se skozi čas spreminjajo, si s svojo ponudbo lahko prodrl. Poleg tega pa so lahko bistveno dražji ogrevanje, prezračevanje in razvodi inštalacij, od tistih za ogrevanje do tehnoloških, za elektriko različnih napetosti, tehnične pline, različni odvodi in filtriranje industrijskih izpustov itd. Skratka, ne samo pridobivanje soglasij, temveč tudi izvedba vsega tega lahko pripravo takšne gradnje zelo zaplete, podaljša in podraži. Takšna je bila npr. tovarna vrtalnih garnitur, kakor so v Železarni Ravne tedaj »v šifrah« imenovali topovske cevi.

 

 

Na katera izhodišča ste se oprli pri snovanju in oblikovanju hotela Kanin?
Tudi tu sem dobil naročilo kar naravnost v naročje, z besedami »zariši tu spodaj še en hotel« mi ga je dal tedanji direktor hotela nad njim, ki sem ga leto prej povečal za dvoetažno vrsto sob. In tudi tu je bil predlog sprejet tako rekoč brez pripomb. Podobno kot v Kranjski Gori sem kljub precej večjemu okoliškemu prostoru gledal predvsem na to, da z novim hotelom, ki je tudi precej voluminoznejši, ne bi zakril in preglasil obstoječega naselja. Idealnejšo lokacijo bi težko našli. Ves odprt proti jugu je kar klical po terasah za sončenje pred vsako sobo, severne sobe pa so za tolažbo dobile enkraten razgled na pogorje Kanina. Zamaknjen prečni prerez je nastal sam od sebe, saj je bil naklon strehe skoraj enak naklonu pobočij za njim, potrebne je bilo le malo »telovadbe« za speljavo odtokov kopalnic. Delitev na dva trakta z osrednjo komunikacijo in sprejemno dvorano skozi vse etaže je poudaril visok in tudi dolg volumen pokritega bazena, ki ga pod podaljšano strešino sobnega kubusa ni bilo mogoče zriniti. In tu sem se drugič ozrl proti goram ter opazil, da tudi za blažji naklon strehe nad bazenom najdem zgled v položnejših meliščih pod njimi. Vendar sem se moral še tretjič zgledovati po okoliških grebenih. Streho nad obema traktoma, ki sem ju medtem za nekaj deset stopinj zalomil, tudi zato, da bi skupaj bolje kljubovala potresom, je bilo nujno treba izrezati, saj bi sicer skupaj s spodnjimi etažami narasla v popolnoma preveliko stavbno gmoto. Da se torej takšna, kakršna je na koncu ostala, z najmanj treh zornih kotov iz več smeri prilega obrisom obdajajočih jo vzpetin, se moram zahvaliti vrstam gora, ki so se že v prazgodovini primerno razpostavile in obrusile.

 

 

Kaj vas je vodilo pri projektiranju osnovnih šol? Katera šola vam je bila za zgled?
V začetku šestdesetih let, ko smo začeli s šolo v skopskem naselju Vlaje, je bilo tudi v Sloveniji zemljišč dovolj, saj so bila vsa podržavljena. Zato si je tudi večina naročnikov rajši izbrala največ dvonadstropne, mnogi tudi samo pritlične objekte. Tudi šolniki so se radi ozirali proti Danski in drugim severnim deželam, nam pa je bila njihova arhitektura blizu že z vidika preproste zasnove in učinkovite organizacije, predvsem pa zaradi preproste gradnje. Zato smo vsako številko danske revije Arkitektur zelo podrobno pregledali, mnoge šole pa si šli na svoje stroške tudi ogledat. Razlog za to, da smo naredili toliko šol, je bil v treh ljubljanskih samoprispevkih, ko so za pridobitev projektov razpisali javni natečaj, na njem pa je zmagal kolega v biroju, arh. Stane Dolenc. In ker sam ni zmogel narisati desetin šol, ki naj bi se začele graditi tako rekoč istočasno, smo si delo razdelili. Toda kmalu je na ministrstvo za šolstvo prišel naš le nekaj let starejši kolega Tedi Lapuh, ki je pripravil prve slovenske standarde za šole in hudo omejil vsakršno razsipanje tako s prostorom kot z gradivi. In od takrat so si bile vse šole podobne kot jajce jajcu, bile pa so vse na dovolj visokem nivoju.

 

 

Vaše ime nastopa v zavidljivi družbi zvenečih arhitekturnih imen: Stanko Kristl, Ilija Arnautovič, Milan Mihelič … Kaj mislite, v čem ste vi najboljši?
Ah, najboljši v ničemer … Gre le za občutek, kako se dobro počutiti v prostoru. Vendar sem prepričan, da so, recimo, dnevni prostori hiše, v kateri sediva sedaj, v odnosu do pokrite terase in jedilnega kota s kuhinjo kljub razmeroma skromni kvadraturi najboljši od vseh atrijskih hiš, kar sem jih videl doslej.

 

 

Kakšna bo arhitektura v prihodnosti?
Svetovna arhitektura bo morala odgovarjati na tri glavne težave, ki nas pestijo že danes – prenaseljenost, hudo revščino in podnebne spremembe. Kolonializem je pustil pogubne posledice.

Iz vašega obnašanja, pa tudi obnašanja vašega brata, dirigenta Uroša Lajovca, veje kavalirstvo
stare šole. Kolega je dejal, da ste se povsem spremenili, če je v biro stopila katerakoli ženska, čistilka, naročnica, projektantka …
Čeprav sem izgubil mamo, ko sem bil star dve leti, so moje izkušnje z ženskami le najboljše. Vedno vse gledam navzgor. In če smem na tem mestu pripomniti – mislim, da se od mojega časa dalje za ženske ni kaj veliko spremenilo na bolje. Poglejte, recimo, zadnje Weinsteinove in podobne afere.

Arhitektk je bilo nekoč manj kot danes, in težko je najti take, ki bi se v zgodovino zapisale kot samostojne ustvarjalke.
Kot pravijo, za vsakim uspešnim moškim stoji sposobna ženska. Arhitektke mojega časa so bile pridne, marljive, urejene in navajene delati tudi zoprne stvari, zlasti pa se niso hotele ali mogle kazati v prvih vrstah. Prepričan sem, da je mnogo takšnih tudi še danes, v zgodovino, tako svetovno kot našo, pa bo tudi njih vpisanih čedalje več.

Katera arhitekturna imena vašega časa je zgodovina morda preslišala?
Več jih je, a Ivan Paškulin in Janez Vrhunc sta gotovo med njimi. Sramota, kaj se je zgodilo z Rašico!

Kako vidite sodobno slovensko arhitekturo?
Je na dobri poti, saj je lepih in kakovostnih hiš kar
nekaj. Menim, da bo novi NUK, kot sta ga zasnovala Bevk in Perović, odlična stavba. Žal pa srečamo vse preveč le lepo oblikovanih hiš, kjer je pod sijajno fasado najcenejša in tudi glede gradbene fizike komaj še ustrezna, banalna opečno-betonska škatla. Sicer pa menim, da je bodočnost v lesu in pasivni, ali še bolje, aktivni gradnji.

Kaj je za vas dobra hiša?
Hiša, pri kateri, prvič, niso odlični samo zasnova, proporci in zunanja oblika, temveč se do zadnjega detajla čuti – če že ne lastna risba arhitekta, pa vsaj enotna zasnova konstrukcij in premišljena izbira materialov. In drugič: da so vsi elementi kakovostno izdelani in zagotavljajo dolgo življenjsko dobo ter minimalne stroške vzdrževanja. Vse to pa omogoča le neprestan nadzor, ne samo nadzor gradbenih tehnikov in tedenski osebni nadzor vseh konzultantov, temveč tudi skoraj vsakodnevni nadzor arhitekta, ki naj bi bil – tako kot v Nemčiji – odgovoren tudi za vse napake in seveda, enako kot nemški, tudi ustrezno honoriran. Kajti končni cilj vseh naših naprezanj naj ne bi bila le lepa risba za lastni ali muzejski arhiv, temveč kakovosten končan objekt.
In dober arhitekt …

… mora biti zraven do zadnjega vijaka. Sam želim vedeti, kako bodo stvari izvedene, do najmanjšega detajla, zato mora arhitekt dobro poznati materiale in tehnologijo vseh izvedb, ki jih uporablja. Širše gledano pa mora biti arhitekt predvsem v službi javnega interesa, in ne samo interesa kapitala. V tem smislu sem na pol marksist. Naloga investitorja pa je, da arhitekta dostojno plača.

Ste nenavadno vitalni za svoja leta, pri 86 letih še vedno delate, smučate, tudi vaša žena je še pri močeh. Recept? So to le dobri geni?
Ne, niso le geni. Recept je čim več brati. To počnem v velikem delu na tablici, na kateri imam za manjši kamion knjig, ker zelo veliko berem ponoči. Rečeno je, da so ljudje, kot so Warren Buffett, Bill Gates, Elon Musk itd., v mladosti neprestano brali in da to počno, kolikor jim čas in delo dopuščata, še danes. Tudi Ravnikar je imel vedno knjigo v žepu. Raje berem, kot pa da bi zapravljal čas v kramljanju s kolegi in v običajnem pritoževanju nad vedno novimi in novimi bolečinami ali boleznimi. Seveda tudi zelo rad smučam, po cele dni, če le ni preveč ledeno. Kadar sem doma, dvakrat na teden po dve uri igram namizni tenis, poleti pa najmanj štirinajst dni vsak dan več ur pod vodo s harpuno poskušam loviti ribe. Vendar k moji kondiciji še vedno največ prispeva skoraj vsakodnevna hoja po stopnicah v službo v visokem tretjem nadstropju, k dobremu počutju in vitalnosti, kot ste rekli, pa moja žena, a o njej rajši več prihodnjič.

 

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska, Enkrat arhitekt, vedno arhitekt
Besedilo: Janja Brodar, Začne se z »zariši tu spodaj še en hotel«, potem pa mora biti arhitekt zraven do zadnjega vijaka.
Portret: Primož Korošec
Fotografije: Janez Kališnik, arhiv Janeza Lajovca

 

 

 

Omogočajo: