Hiša K, ki sta jo leta 2010 zasnovala arhitekta Matjaž Gril in Klavdij Kikelj, je primer pristne, unikatno načrtovane enodružinske hiše. V njej njeni prebivalci z veseljem živijo, kar priča tudi intervju z njimi na koncu našega članka. Zagotovo predstavlja poseben detajl te hiše, locirane v Savinjski dolini, tudi previsna betonska plezalna stena z oprimki, ki se dviga ob poti do vhoda v hišo.

 

 

Cvetoči mak, drva in plezalni oprimki

Do vhodnih vrat hiše K vodita vsaj dve poti. Prva je običajna, tlakovana. Druga je namenjena vsem drznim, ki morda tik pred vstopom v hišo potrebujejo še kratko dozo adrenalina. Do vrat nas namreč pospremi rahlo previsna betonska stena s plezalnimi oprimki in vpetimi karabini. Sestop s stene je mogoč kar neposredno pred vhodom.

 

 

Prepričan o tem, da je arhitektovo delo opravljeno korektno, ko njegova stvaritev oživi, z obiskom naročnikov hiše K ugotovim, da bi moral šele izvirni užitek bivanja pomeniti pravo dosego arhitekturnega cilja. Ali morda celo arhitekturno zmago. Le sproščena spontanost življenja v sožitju inženirstva in tehnike lahko prinese arhitekturno oživitev načrtovanih idealov uporabe in podobe. Prav ideale idejnih konceptov namreč arhitekti neizmerno radi – skorajda strastno – slikamo v brezhibnih tridimenzionalnih podobah s sofisticiranimi, super realnimi svetlobnimi učinki in nepogrešljivimi človeškimi figurami, ki oživljajo nemost računalniško izklesanih objektov. Nasprotno temu pa se fotografije kasneje realiziranih idej zelo pogosto prav ironično prikazuje v muzealni sterilnosti, brez človeških figur, brez spontanosti in brez vidne patine. Iskren dokaz za to, da arhitektura lahko zaživi in preživi šele, ko odgovori na vsakdanjo uporabnost, prilagodljivost in sposobnost staranja, je hiša K.

 

 

Čvrst stisk roke, neprestano prisoten hudomušen nasmeh in veliko veselje ob razkazovanju prostorov hiše nedvomno izkazujejo zadovoljstvo naročnikov ob bivanju v lastni hiši. Resnično uživanje v življenju z lahkoto izluščim iz opisanih detajlov, ki v vsakdan uporabnikov hiše vnašajo iskrice bivanjskih presežkov. Jutra v spalnici, ki drzno obvladuje najpomembnejši vogal v pritličju in se širokogrudno ozira proti bližnjim nedotaknjenim poljanam, poleti osvežuje skok v le nekaj korakov oddaljeni plavalni bazen. Zimski večeri v veliki starševski kopalnici so doživetje, vpeto med klop podaljška lončene peči iz dnevne sobe, turško in finsko savno ter zastekljeni izhod na zasneženi vrt. Prekratki jesenski popoldnevi odkrivajo izhod iz hiše prek drvarnice do zunanje, lično urejene skladovnice drv, zloženih pod napušč pritličnega severnega krila, in nazaj do prasketajoče lončene peči. V hiši igra klavir, občasno pa se zunaj sušijo preznojena športna oblačila ali premočena potapljaška oprema. Ne nazadnje je treba omeniti tudi pridelavo sezonske zelenjave na vrtu in rast mladih sadik sadnega drevja, ki so skrbno zasajene v trati ob brezhibno izdelani macesnovi terasi.

 

 

Arhitekturno hiša neprestano koketira z zunanjostjo. Zasnovane v prepletu dveh različno obdelanih kubusov, ki na stiku ustvarjata svetlobno zarezo zastekljenega predprostora, so notranje dimenzije hiše podaljšane v vse smeri svoje okolice. Panoramsko okno v nadstropni zahodni otroški sobi slika krajino kot brezhibna fototapeta na zidu. Nadstropna terasa, ki se razprostre nad pritlični del stavbe, se v podaljšku nadaljuje v zeleno streho, medtem ko se na drugi strani pogled ozira skozi diskretno vpeto stekleno ograjo brez nepotrebnih profilov in obrob. Vzhodna otroška soba ima svojo pokrito ložo z ograjo iz podaljšanih macesnovih fasadnih letev. Pritlični bivalni prostor zadržano sega prek velikih steklenih oken na previsno pokrito teraso z zunanjim kaminom. Lahko bi našteval še naprej in pozabil omeniti, da je hiša plus energijska, samozadostna in tehnološko brezhibna, ravno zato pa v njej diši po domačih kompotih, vloženi zelenjavi in drugi doma pridelani hrani.

 

 

Ko odhajam, dobim občutek, da med zunanjostjo in notranjostjo ni meja. Za razlikovanje sta poskrbela lastnika, ki sta arhitektoma prepustila zunanjo podobo, diskretno noto notranjosti pa sta ohranila zase. Tako kot sta ohranila hudomušnost, ko v plezalni opremi prečita previs betonske stene z oprimki ali ko v škornjih in delovnih oblačilih okopavata svoj vrt, medtem ko mimoidoči strmijo v brezhibno drugačnost nenavadne hiše v značilnem podeželskem primestju. Spomnim se na jedrnat in pomenljiv zapis na rdeči piranski Benečanki ob robu Tartinijevega trga, kjer je že stoletja vklesano »Lasa pur dir« – pusti jim, naj govore.

 

 

MINI INTERVJU Z NAROČNIKOM

Kako so vas v fazi snovanja in odločanja arhitekti prepričali z idejo o drugačni hiši?
Nisva imela idej o obliki, ampak želje glede tega, kje bi se dobro počutila. Ideje arhitektov so sprva sledile tem željam, kar je pripeljalo do težav, ker vseh vsebin ni bilo mogoče stlačiti v konvencionalno obliko. Ko sta arhitekta ponudila novo obliko, odločitev ni bila težka.

Brez česa v vaši hiši ne bi bilo mogoče z užitkom živeti?
Največja prednost te hiše je svetloba. Če bi bile tu stene z majhnimi okni, bi bila ločena od okolice in temačna, ker pa je veliko stekla, je v njej lepo prebivati. Tako imaš občutek, kot da si zunaj, čeprav si dejansko v zaprtem prostoru.

Kateri arhitektov poudarek na vaši hiši vam je najbolj simpatičen?
Veliko je detajlov, ki so dobri in simpatični. Všeč mi je odločitev o stekleni strehi hodnika, ker ni nikoli težko priti v hišo. Nad teboj so vedno ali zvezde ali sonce, ne zdi se, kot da si zaprt v zgradbo. Ali pa zelena streha s stekleno ograjo. Uživam tudi v žaru, ki je centralna točka dejavnosti na leseni terasi in odprto kurišče sredi hiše, dosegljivo iz vseh glavnih točk v hiši.

Kako doživljate vpetost notranjosti vaše hiše v naravo?
Dejansko ni jasne meje med zunaj in znotraj. Ko se ulije ploha in hitiš po hodniku, se ti zdi, kot da dežuje nate, a si vseeno suh, ko se večeri in se okolica oblači v temo, je prehod zaradi steklene stene vedno pravljičen. Pozimi pa dajeta posebno toplino lončena peč in štedilnik na trda goriva.

Kateri prostor v hiši ali ob njej vam je najljubši?
Težko rečem, mogoče je to prehodnost dnevne sobe na teraso in vrt, ali pa mala spalnica, ki je odprta navzven in s tem daje novo izkušnjo.

 

 

MINI INTERVJU Z ARHITEKTOMA

Kako ste usklajevali svoje ambicije s pričakovanji naročnikov?
Arhitekta sva predstavila zasnovo, podala zgodbo hiše in ta je bila s pogovori z naročnikom izluščena, usklajena.

Katera faza projektiranja je bila najbolj stresna?
Projektiranje samo je bilo usklajeno, tekoče. Stresno je bilo spremljanje gradnje, kontrola in usklajevanje z izvajalci.

Kako bi jedrnato opisali arhitekturno sporočilo hiše?
Proizvodnja električne energije, izkoriščanje meteorne in talne vode, pametne inštalacije, ogrevanje s pomočjo geosond … Ta »samooskrbni stroj« se da oblikovati v topel dom in vpeti v lokalno okolje, ne da bi skazili naravno krajino.

DATOTEKA
Uvodnik: Mateja Rogelj, Do hiše po plezalni steni
Besedilo: Miha Završnik, Cvetoči mak, drva in plezalni oprimki
Fotografije: Boštjan Kikelj

Arhitektura: Matjaž Gril, Klavdij Kikelj

Lokacija: Savinjska dolina
Leto načrtovanja: 2010
Leto izvedbe: 2011

Površina parcele: 1600 m2
Neto pozidana površina: 250 m2

Statika: Mateja Kvas, Breda Turnšek
Elektro instalacije: EL-PROJEKT d.o.o., Emil Lipovšek
Strojne napeljave: KLIMADA d.o.o., Damir Jurak

Glavni izvajalec gradbeno obrtniških del: SGP NOVA d.o.o.
Dobavitelj stavbnega pohištva: Stealum d.o.o. (Schüco alu sistem)
Dobavitelji gradbenih materialov: SGP NOVA d.o.o.
Dobavitelj strešne kritine: Aurig d.o.o.
Dobavitelj fasadnih elementov: Stealum d.o.o., Knaufinsulation, Fibran Nord proizvodnja izolacijskih materialov d.o.o
Dobavitelj varnostnih sistemov: Edicom d.o.o.
Dobavitelj opreme za obnovljive vire energije: BISOL Group d.o.o. (fotonapetostni moduli)