Arhitektura je danes še posebej izrazito širok pojem in prav tako postaja tudi področje dela arhitektov še širše. Polje delovanja arhitektov je zelo široko: od prostorskega, grafičnega in spletnega oblikovanja, notranje opreme, scenografije, animacije …
Mlada arhitekta Klara Zalokar in Klemen Zupančič sta začela z raziskovanjem različnih obrti in njihovim odnosom do oblikovanja že v letu 2011. Studio Moste sta zasnovala v letu 2016 in sta se usmerila v izdelovanje pohištva iz masivnega lesa in arhitekturo manjšega merila.

 

 

Ura je devet zjutraj, s Klemnom sediva za pisalno mizo, ki sva jo naredila prejšnji mesec, pripravljena, da napiševa svojo prvo kolumno. Zunaj je oblačno, kavo sva že spila in čakava na pravo idejo. Dva napol končana projekta, ki naju čakata v delavnici, se mi vrtita po glavi – verjetno bi lažje začela pisati, če bi najprej dokončala lesne zveze na zaboju za igrače, ki sem jih načela včeraj. Ali pa zaključila komplet nabiralnikov za hodnik hiše v centru Ljubljane, ki jih je Klemen pripravil za stikovanje. Poleg tega bo do večera treba dokončati še načrte kuhinje, ki se bo začela izdelovati v naslednjem mesecu. Začnem s tem? Ali je bolj smiselno začeti s fizičnim delom in pretegniti telo, spodbuditi možgane?
V idealnem svetu bi verjetno delala po en projekt naenkrat in v urejenem sosledju: najprej sestanek z naročnikom, kjer iščemo vzgibe, želje, pričakovanja in omejitve za projekt, nato kreativno delo v studiu, kjer se ideje prelijejo v oblikovan izdelek. Sledi sestanek, kjer kritično ocenimo dosedanje delo, pretehtamo, premislimo in predebatiramo z bodočim lastnikom izdelka vse smiselne teme – nato naprej (ali pa nazaj) v studio, kjer finalizirava kos in pripraviva načrte za izdelavo. Po dokončni potrditvi po les in čim prej v delavnico, kjer se naslednji teden ali dva veselo reže, žaga, brusi in tako ali drugače fizično izdeluje tisto, kar je bilo do takrat le ideja. Ko po končanem delu iz delavnice prineseva izdelek in ga postaviva na njegovo mesto, smo vsi vpleteni zadovoljni. Naslednji dan pa na sestanek z novim naročnikom.

 

 

V realnosti seveda ni tako (niti nisem prepričana, ali bi si tega želela) – naročniki potrebujejo kuhinjo ob dnevu vselitve, kar se vedno izkaže za izmuzljiv datum, posamezni projekti se med seboj prekrivajo in so v različnih stopnjah izdelave. Ideje ne pridejo takrat, kadar jih potrebuješ, in najboljše rešitve se največkrat odkrijejo v delavnici, ko si zatopljen v nekaj popolnoma drugega.
Morda je tukaj na mestu pojasnilo, kaj s Klemnom sploh počneva in kako je do tega prišlo. Če začnem pred sedmimi leti, bo ravno prav – takrat sva z veliko mero entuziazma prvič prišla v stik z izdelovanjem pohištva. Brez znanja, izkušenj in orodja nama je uspelo ustvariti (za takrat) prav lično pohištvo za najino študentsko stanovanje. Občutek zbranosti med fizičnim delom in zadovoljstvo nad končanimi izdelki sta naju potegnila, tako da sva se odločila resneje poglobiti v pohištvo, ne le kot arhitekta (kar sva študirala), temveč tudi kot izdelovalca. Sledile so neštete ure (dnevi in leta) raziskovanja sveta pohištva – od tega, kako se oblikujejo leseni izdelki, pa do praktičnih preizkusov in učenja v delavnici. Ko nama je bilo lastno raziskovanje premalo, se je Klemen podal na vajeništvo, kjer je izkusil še profesionalno plat mizarstva, okoli katere sva se do takrat neučakano vrtela s svojim takratnim hobijem. Počasi (in prek lastnih napak) sva ugotovila, kako se stvari naredijo pravilno – kako izdelek najprej oblikovati in ga nato kakovostno, predvsem pa časovno in materialno smiselno izdelati. Prvotna naivnost je z vsakim novim projektom izginjala in se spreminjala v znanje in izkušnje – entuziazem nad dejstvom, da lahko z lastnimi rokami izdelava pohištveni kos, pa je ostal do danes.
Če bi naju morali znanci opisati in razložiti, kaj počneva, bi bili odgovori verjetno zmedeni, predvsem odvisni od njihovega poklica: za mizarje in lesarje sva »umetnika« oziroma »tista dva arhitekta«, arhitekti pa naju poznajo kot »tista dva mizarja« – če vprašate naju, bi se opredelila kot »oblikovalca-izdelovalca«.
Naziv izvira iz angleškega izraza »designer-maker« – gre za način dela, ki se je začel z gibanjem Arts & Crafts v Angliji. Takratni arhitekti so se uprli vse bolj industrializiranemu načinu dela, se skupinsko odselili na angleško podeželje in začeli z lastnimi rokami izdelovati pohištvo. Gibanje se je razširilo po svetu in se do danes pretvorilo v sodobno obliko dela, kjer ima oblikovalec pod nadzorom celoten proces nastajanja izdelka: od začetne skice do načrtov, od izbire materiala do izdelave, načina predstavitve in navsezadnje tudi prodaje. Po svetu je bilo (in še vedno je) znanih kar nekaj oblikovalcev-izdelovalcev, npr. George Nakashima, James Krenov in nedavno preminuli Wendell Castle.

 

 

Če se vrnemo v Ljubljano in v leto 2018: s pojmom oblikovalec-izdelovalec sva se zlahka poistovetila – za naju je bistvo v tem, da oblikujeva tisto, kar lahko sama izdelava, in izdelujeva tisto, kar sva sama oblikovala. Če bi bila oblikovalca, bi snovala širok spekter izdelkov, ki bi jih potem izdelali drugi obrtniki. Če bi bila mizarja, pa bi morala znati izdelati vse vrste pohištvenih izdelkov. Podobno kot angleški pionirji iz zgornjega odstavka želiva tudi midva združiti oboje v zvezni način dela – iz izkušenj veva, da na tak način prideva do dobrih izdelkov. Odločitev, da bova delala z masivnim lesom, pa je posledica dveh stvari – iz dobrih materialov brez težav (in z malo onesnaževanja) nastanejo izdelki za dolgotrajno uporabo, hkrati pa je delo z lesom prijetno – kar ni zanemarljivo, če v delavnici preživiš večino meseca.

 

 

To pomeni, da je nabor izdelkov, ki jih (lahko) narediva, relativno majhen – usmerjenost namesto širokega spektra možnosti je marsikomu videti kot težja pot. Nama se zdi ravno obratno – z zmanjševanjem balasta se lahko bolj poglobiva v tisto, kar ostane. Tako se lahko posvetiva oblikovanju in razdelava izdelke do te mere, da so varčni z materialom, kar poenostavi delo in naredi izdelek dostopen, hkrati pa ostane več časa za kakovostne detajle.
Čeprav se včasih zdi, da sva v donkihotovskem boju z mlini na veter (tistimi poceni, s popusti in na obroke) sama, se ob vsakdanjem ogledu #designermaker in podobnih zaznamkov na ekranih izkaže, da nas je ogromno; da je takšno delo potrebno in pomembno (tudi v današnjem potrošniškem svetu), predvsem pa, da je izpolnjujoče in navdihujoče – vsaj za naju. Upava pa, da še za marsikoga drugega. #makersgonnamake

 

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska, Arhitekta v sferi oblikovanja in izdelovanja
Besedilo: Klara Zalokar, Oblikovalec – + = < > & ? : / izdelovalec
Fotografije: arhiv Studia Moste

Omogočajo: