Avstrijska prestolnica Dunaj že nekaj let nazaj se zadržuje na vrhu lestvice mest, ki ponujajo najkakovostnejše življenje. Ena od razlogov je tudi stanovanjska politika. Dunaj ima dolgoletno tradicijo občinske gradnje s 420.000 subvencioniranimi stanovanji. Mesto v sodelovanju z zasebnim sektorjem zagotavlja cenovno dostopnih stanovanj in mnogim prebivalcem omogoča finančno dostopno bivanje.

 

 

Silja Tillner je vodja biroja Architekten Tillner & Willinger ZT GmbH, dunajskega studia za arhitekturo in urbanistično oblikovanje. V praksi se ukvarja z urbanimi intervencijami, membranskimi strukturami, trajnostno stanovanjsko in poslovno gradnjo.
V zadnjih letih je studio prejel več nagrad in dosegel široko priznanje s projekti, kot so revitalizacija bulvarja Gürtel (Dunaj), načrtovanje trga Urban-Loritz-Platz (Dunaj) in tržnice v Opfikonu (Švica), zasnova poslovne stavbe Spittelau in urade Evropske unije ter študentski stanovanjski projekt Linked Living v Messekarreeju na Dunaju. Silja Tillner je učila na Dunaju, v Nancyju, Milanu in Innsbrucku ter predavala po vsem svetu. Redno zavzema pomembne funkcije v svetovalnih odborih za razvoj mest in stanovanjske politike. Uživa v velikih načrtovalskih projektih. Srečali sva se ob kozarčku belega po njenem predavanju na arhitekturni konferenci v Mestu oblikovanja. Merilo njenih obsežnih projektov bi verjetno osupnilo vsakega slovenskega arhitekta.

Kot urbanistka imate na Dunaju zelo dober vpogled v strukturo prebivalcev in v trenutne bivanjske modele. Na predavanju ste omenili, da je moderno živeti kot študent.
45 % gospodinjstev na Dunaju je samskih, in trend je v porastu! To velja tudi za druga evropska mesta, ne le za Dunaj. Skupino samskih gospodinjstev sestavljajo starejši ljudje, ki so ostali brez zakonca, ločenci v srednjih letih, samski, mladi, študentje …

V svojem nedavno zgrajenem kompleksu Messekarree ste preizkusili nov stanovanjski model za to skupino, kajne? Kakšna stanovanja so v kareju? Za najem ali oddajo? Gre za pred letom dni odprt kompleks zasebnega investitorja, ki sam gospodari s celoto in jo v celoti oddaja, upravlja in vzdržuje. Stanovanja so razmeroma majhna in pomenijo idealni svet v malem – so povsem opremljena, imajo balkon z lepim razgledom itn. So kot nekakšna zasebna celica, za vse ostalo pa poskrbijo dodatni poljavni in javni programi v hiši, ki so vključeni v najemnino: skupne pralnice, učilnice, igrišča ipd. Ljudem, ki recimo delajo od doma, zelo ustreza, da se premaknejo iz svoje dnevne sobe v skupno študijsko sobo, kjer ni motečih dejavnikov.
Želeli smo, da bi bil kare avtarkičen, da bi lahko ponujal vse mestne funkcije. V pritličju so trgovine, v prvih dveh nadstropjih poslovni prostori, nad tem pa so stanovanja. Ljudje, ki živijo tam, lahko tam tudi regularno delajo, saj je na voljo nekaj startup centrov in drugih poslovnih prostorov.

 

 

Se stanovanja dobro oddajajo?
Zelo. Vseh 650 (!) stanovanjskih enot je že oddanih, kar je precej neverjetno. Tudi investitor sam je bil zelo začuden nad priljubljenostjo. Najmanjše enote so velike 30 m2, srednja stanovanja, namenjena npr. parom, merijo 50–60 m2, v zadnjem nadstropju pa je nekaj večjih in dražjih stanovanj.

Kolikšna je najemnina?
Najemnina je precej visoka – 20 € na kvadratni meter, vendar vključuje vse stroške, stanovanje je popolnoma opremljeno, varovano, na voljo je uporaba vseh poljavnih programov; nekako tako, kot da bi se prijavil v hotel. Idealno za tiste, ki potrebujejo nekaj na hitro in se nimajo volje ukvarjati z opremljanjem ipd. Najemnina za mala stanovanja znaša okoli 600 €, za srednja okoli 800–900 €, kar glede na dodano vrednost ni drago.

Vaš primer kaže, da je to zelo uspešen stanovanjski model …
Da. Učinkoviteje in tudi ceneje je imeti lepo manjše stanovanje, zraven pa bogat nabor skupnih prostorov, za katere skrbi nekdo drug. Tako tudi srečaš mnogo drugih ljudi. Gre za socializacijski dejavnik. Živeti kot študent je resnično v trendu. Enote smo zasnovali nekako kot vrhunska študentska stanovanjca, tudi zaradi zaledja nove univerze v bližini, in bili potem zelo presenečeni, ko so stanovanja začeli najemati zelo različni ljudje.

Kakšen vpliv ima Messekarree na utrip mesta?
Mislim, da zelo pozitivnega. Pred gradnjo kompleksa je bilo to precej mrtvo območje: železnica in sejemski prostor, ki je bil v rabi le v času sejmov, ter vojaška baza na drugi strani ulice. A območje se spreminja, naš projekt pa je skupaj z novo ekonomsko fakulteto v neposredni bližini zelo zaživel.

V čem je trik, da je območje tako dobro zaživelo?
Eden izmed razlogov je zagotovo dobra arhitektura. Medtem ko so na to ozko krivo zemljišče drugi natečajniki skušali umestiti volumne pravokotnih oblik, smo mi izhajali iz ukrivljenosti železniške linije, prevzeli obliko trobente oz. črke Y, in tudi posamezni deli objekta so med gradnjo dobili imena »ip«, »si« in »lon« (spodnji del). Gre za urbanistično zelo zahtevno območje. Vprašali smo se, kako v kompleksu povezati različne dele mesta v urbano celoto z zelenimi površinami, kako vanj vključiti progo mestne železnice, nad katero bo most, ki bo služil odprtim javnim površinam. Želeli smo ustvariti dobro stavbo, s poudarjenim stikom med zunanjostjo in notranjostjo.

 

 

Katere so za vas brezčasne odlike večstanovanjske gradnje?
Kakovostne zunanje površine, dobra povezava med zunanjostjo in notranjostjo, kakovostni vhodi in vhodni prostori ter dobre komunikacijske površine. Če je stopnišče v bloku vabljivo, lepo, osončeno, ga bodo ljudje radi uporabljali, se na njem pozdravili s sosedom, pokramljali. Če imaš pred vhodom v svoje stanovanje dovolj prostora, da odložiš nakupovalne vreče na polico in v miru poiščeš ključe, se boš seveda tam rad zadržal dlje in morda koga
srečal. Če je hodnik dolg, ozek in temačen, pa boš takoj pobegnil za vrata svojega stanovanja. V zadnjem času se kot zelo uspešne za povezovanje skupnosti kažejo skupne strehe na stanovanjskih blokih, ki jih stanovalci lahko uporabljajo za zabave ipd. V nekem zabavnem primeru je streha nekega bloka postala tako priljubljena, da so jo začeli za zabave uporabljati celo stanovalci sosednjih blokov, tako da so morali dostop omejiti. Pri strehah je zanimiv tudi kulturološki dejavnik: na Dunaju imamo veliko priseljencev z muslimanskimi koreninami, in streha je edini javni kraj, kjer se bolj tradicionalne muslimanke počutijo »varne«.

Kdo na Dunaju skrbi, da je socialna stanovanjska gradnja dobra, da denimo vsebuje elemente, o katerih govoriva?
Ali to regulira zakon? To je regulirano z natečajem, ki je ocenjen po kategorijah, ki sem jih omenila prej. In ko je projekt izbran, se mora investitor, ki je subvencioniran s strani države, obvezati, da se bo natečajnih rešitev držal. Stvar gre tako, da investitor mestu predstavi že dodelan in na natečaju izbran projekt, ne glede na to, ali namerava zemljišče kupiti ali ga najeti. Tako mesto ve, kaj bo dobilo in ali ima smisel subvencionirati gradnjo. V skrajnem primeru bi moral developer zemljišče celo vrniti. Seveda se kdaj zgodi, da investitor vidi, da je obljubil preveč, vendar ne sme na lastno pest ničesar spreminjati, temveč mora prilagoditve prediskutirati z natečajno žirijo in dobiti njeno potrditev – slednjo dobi, če je razlog resnično dober.

Na kakšni stopnji je splošna kultura arhitekture oz. urbanizma v Avstriji?
Na zelo visoki, če jo primerjam z drugimi državami.

Zakaj? Zaradi tradicije uspešne dunajske stanovanjske politike?
To je eden od razlogov. Drugi pa je pač tradicija velikih arhitekturnih osebnosti, začenši z Wagnerjem in Loosom. Študirala sem na odlični Akademiji za likovno umetnost. Ko sem po študiju odšla v Kalifornijo, so bili prepričani, da sem dobra arhitektka, že zato, ker sem študirala na univerzi zvenečih imen – Richard Neutra, Rudolph Schindler. Skratka, na Dunaju obstaja visoka kultura dobre arhitekture, ogromno je tudi dobrih arhitektov. Velikokrat sem članica ocenjevalnih natečajnih žirij in neverjetno je, kako dobre predloge dobivamo – včasih se res težko odločimo, kateri naj zmaga.

Kakšni projekti vas kot žirantko presenetijo?
Najprej: rada imam, če dobim presenetljive rešitve. Tlorisi so običajno dobri, vendar sledijo določenemu vzorcu. Zelo osvežujoče je, kadar dobimo nekonvencionalne tlorise. Pred kratkim smo dobili natečajni predlog, ki smo ga sprva označili za absurdnega, potem pa, ko smo se mu bolj in bolj posvečali, smo ugotovili, da bi lahko bil zelo dober, in na koncu smo ga tudi razglasili za zmagovalca. Šlo je za neobičajno lego vhodov.

Natečajniki se torej lahko zanesejo, da bo žirija dejansko kakovostno pretehtala njihove rešitve?
Vsekakor.

V Avstriji imate zelo dobro javno stanovanjsko politiko. Kako se snujejo socialni stanovanjski kompleksi?
Ko se prijaviš na natečaj, so merila povsem jasna in razporejena v štiri kategorije; nanje moraš odgovoriti in po njih je natečajni predlog ocenjen: ekologija, arhitektura oz. urbanizem, socialni vidik, ekonomija. Pri socialni vključenosti se npr. ukvarjamo s tem, kaj ponuditi prebivalcem za boljše življenje, kako jih povezati med sabo ipd. In tega arhitekti ne zmoremo sami, zato se povežemo s sociologom. Četrta kategorija, ekonomija, pa pomeni ceno stanovanj.

Po diplomi ste šli študirat v Kalifornijo. Pravite, da je bil to dober kraj za študij urbanizma. Je torej naša evropska predstava o ameriških mestih, konkretno Los Angelesu, v katerem vladajo avtomobili in kjer so razdalje za pešce nemogoče, napačna?
Dober kraj za študij je Kalifornija v prvi vrsti zato, ker so univerze odlične. In ker je mesto problematično – tudi na način, ki ga omenjate – mi je kot podiplomski študentki ponujalo kopico načrtovalskih izzivov. Moja izkušnja kaže, da so Američani zelo odprti in pripravljeni eksperimentirati. V svoji podiplomski študiji sem predvidela revitalizacijo dela Los Angelesa, iz katerega sem odstranila hitro cesto. Nalogo sem predstavila na konferenci in domačini okraja so predlog sprejeli z navdušenjem ter pisali županu Los Angelesa, ta pa je svojo svetovalko za planiranje zadolžil, naj pregleda in ovrednoti moj načrt. Ocenila ga je za pozitivnega in me potem dejansko zadolžila, najela, da sem z lokalnim birojem pripravila plan za to območje. Kar je bilo zame kot podiplomsko študentko res neverjetno. V Ameriki lahko stvari preizkusiš, če ljudi o nečem prepričaš. Evropa pa je mnogo bolj tradicionalna. Če si mlad in neizkušen, bodo dobri predlogi spregledani zaradi zakoreninjenosti starih vzorcev. Ko sem se po desetih letih vrnila na Dunaj, se mi je odprlo mnogo priložnosti le zato, ker sem prišla s tujimi izkušnjami. Če ne bi odšla v tujino in se tam dokazala, mi Dunaj nikdar ne bi ponudil kariere, ki jo imam sedaj.

Zelo zanimiva tema, o kateri radi govorite, so ženske v arhitekturi. Pravite, da je 3-letni porodniški dopust, ki ga ponuja Avstrija, na neki način past.
Na avstrijski arhitekturni zbornici smo naredili raziskavo med arhitektkami, ki so se po porodniškem dopustu vrnile v projektivna podjetja, in rezultati so bili šokantni. Niti ena ni po vrnitvi dobila boljšega delovnega mesta. 0 odstotkov!!! Približno 10 odstotkov se jih je vrnilo na isto mesto, velika večina pa je pristala na slabše plačanih delovnih mestih z manjšo odgovornostjo, velikokrat s skrajšanim delovnim časom. Resnično je problem, če te tri leta ni v službi.

Kakšno je danes življenje na Dunaju?
Hm, zanimivo vprašanje. Na Dunaju sem se rodila, odrasla pa sem v Švici in v Nemčiji. Na Dunaj sem se vrnila študirat, univerza je bila res odlična, vendar je bil Dunaj zame tistega davnega leta 1988 neizmerno dolgočasen, zato sem po študiju takoj odšla v Združene države Amerike, v Kalifornijo, ki se je zdela mnogo razburljivejša. Vrnila sem se po desetih letih, leta 1999, in bilo je šokantno, kako se je mesto spremenilo. Padec berlinskega zidu in spremembe v vzhodni Evropi so Avstrijo
pomaknili v center, ni bila več država na robu Evrope, ker se je Evropa razširila na vzhod. Ob vrnitvi me je mesto pozdravilo z odprtimi letnimi vrtovi pred kavarnami in z vsakodnevnimi kulturnimi dogodki. Obožujem gledališče in koncerte, in kulturne ponudbe je bilo kar naenkrat na pretek. Imam tudi srečo, da živim v krasni Rietveldovi vrstni hiški v kompleksu znanega Loosovega Werkbundsiedlunga.

Kaj vam je na Dunaju najbolj všeč?
Visoka kakovost življenja.

Kar pomeni …
Imamo dober zrak, dober javni prevoz, dobra stanovanja … Z Dunajem in vrednotami, ki jih mesto goji, se zlahka identificiram – in to je pomembno.

Je sploh kaj, kar na Dunaju ni dobro? Vsaj kakšna stvar pa vas lahko moti?
Veste, kaj je moj problem? Po naravi sem optimistka, na Dunaju pa je zakoreninjeno nekakšno negativno razmišljanje. Ljudje se tako radi pritožujejo. Če si živel v tujini, se ti ob vrnitvi na Dunaj zdi, da tu ljudje živijo v raju. Odličen socialni in zdravstveni sistem, dobra stanovanjska politika, razmeroma veliko dopusta v službi. V Ameriki ga imaš dva tedna na leto in najemnine so strašno visoke, da o poraznem zdravstvenem sistemu sploh ne govorim. Pa se na Dunaju ljudje vseeno mnogo bolj pritožujejo in so neprestano nezadovoljni in mrki.

Ste kot arhitektka srečni?
Rekla bi, da sem. V svoji karieri sem imela oz. imam možnost delati pri zelo različnih in velikih urbanističnih projektih, kar je zelo izpolnjujoče.

 

 

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska, Novi bivanjski modeli
Besedilo: Janja Brodar, Živeti kot študent je nov bivanjski model
portret: Lukas Ilgner
Fotografije: Rupert Steiner, Daniel Hawelka, Michael Nagl