Pod imenom Studio Moste delujeta Klara Zalokar  in Klemen Zupančič, oba mlada arhitekta in tudi unikatna oblikovalca. Naziv >>oblikovalec – izdelovalec<< po svetu ni nekaj novega in kot takšen se je pojavil z gibanjem Arts & Crafts v Angliji. Kako je pa danes v Sloveniji biti izdelovalec-oblikovalec in s kakšnimi izzivi se pravzaprav ustvarjalci soočajo…

 

 

Kje je doma obrt?
Biti oblikovalec in izdelovalec se lahko sliši precej romantično – nekdo, ki sam materializira svoje zamisli, kontemplativno ustvarja v majhnem studiu in živi v svojem svetu. Podobno kot kipar, umetnik, ki se na videz ne ukvarja z vsakdanjimi težavami, s tem, kako bo izvedel naslednjo skulpturo, ampak z vprašanji višjega reda – kakšno bo doživetje njegovih izdelkov, kako bodo umeščeni v prostor in kakšna svetloba bo padala nanje.

Obe predstavi sta lahko resnični in držita za številne ustvarjalce, katerih skupna lastnost pa je večinoma ta, da gre za izkušene ustvarjalce v zrelih letih, ki so v svojem delu dosegli mojstrsko raven. Da so lahko prišli do te točke, so morali biti v začetkih svojega ustvarjanja v veliki meri tudi obrtniki. »Ni umetnosti brez obrti. Ideja za sliko še ni slika,« kot pravi Richard Sennett. Umetnik, ki ne zna fizično izvesti in materializirati svoje ideje, se mora najprej priučiti obrti, ki jo bo kasneje lahko uporabljal kot orodje, sredstvo za doseganje svojih ciljev.

Obrtniško znanje je v današnjem času tisto, do katerega se je včasih izjemno težko dokopati. Za primer bom vzel mizarsko obrt, ki mi jo je v zadnjih nekaj letih uspelo pobliže spoznati. Literatura s področja je skopa, posebej v slovenskem jeziku. V našem okolju se je znanje večinoma predajalo ustno, iz generacije v generacijo, način dela pa je povzet (tako kot žargonska imena za orodja) iz nemško govorečih dežel. Nemški učbeniki so eden izmed načinov spoznavanja obrti (ki je sicer lahko razmeroma učinkovit), vendar s teoretičnim obrtniškim znanjem pridemo le do določene točke sposobnosti. Velik del obrti zajemajo praktične izkušnje – kako pravilno uporabljati orodje, reševati pogoste težave med delom v delavnici … in nešteto drugih malenkosti, ki se jih lahko naučimo le z opazovanjem in posnemanjem mojstra. Neposreden stik z dobrim obrtnikom (sicer znan kot vajeništvo) je verjetno najučinkovitejša metoda učenja obrti.

 

 

S tem pa pridemo do bistvenega vprašanja – kje najdemo takšne obrtnike? Če izhajamo iz arhetipa predindustrijske mizarske delavnice, si lahko predstavljamo manjšo izložbo v mestnem jedru, v kateri so razstavljeni pohištveni izdelki, za njimi pa se skriva delavnica. V njej od jutra do večera mojster z vajenci ustvarja izdelke za meščane. Mimoidoči se pred izložbo ustavijo, stopijo v trgovino in kupijo naključen izdelek, postavijo kakšno vprašanje in se tako ali drugače povežejo z dejavnostjo.

Današnjo delavnico si verjetno laže predstavljamo na podeželju, nekje ob robu gozda: že vrsto let iz generacije v generacijo nadaljuje svoje delo, povečuje obseg delovnih prostorov, nadgrajuje delovne stroje in že skoraj meji na industrijski obrat, manjšo tovarno. Zaradi svoje fizične odmaknjenosti ni na očeh širše javnosti, ampak je z njo povezana le posredno – z oglaševanjem, prisotnostjo izdelkov v mestnih trgovinah, objavami v revijah in podobnim.

Prisotnost različnih dejavnosti v fizičnem prostoru se je v zadnjih letih preselila tudi v virtualni prostor, predvsem na družabna omrežja. Zanimiv je pojav Instagrama, ki so ga posvojili mali obrtniki iz ZDA, sicer fizično razkropljeni po celotnem kontinentu, in začeli objavljati fotografije svojega dela v delavnicah, opisovati postopke pri delu in spraševati za nasvete druge obrtnike. Objave so bile sprva namenjene drugim posameznikom, ki se z obrtjo že ukvarjajo, vendar so zaradi dostopnosti širši javnosti kmalu postale zanimive tudi za laike in sprožile nekakšno renesanso – val novega zanimanja in pojavljanje novih mladih ustvarjalcev.

 

 

Čeprav bi starejši mojstri ob zgornjem odstavku pomenljivo privzdignili obrvi ali nagubali čelo, je pojav pozitiven, saj na popolnoma nov in prihodnjim generacijam morda zanimivejši način predaja obstoječe znanje in ga s tem ščiti pred pozabo.
Verjetno pa bi bil še vseeno dobrodošel kakšen prostor v mestu, kjer bi bili v izložbo postavljeni stoli iz lokalnih materialov in ki bi pomenil alternativo trgovinam s tujim oblikovalskim pohištvom. Prostor, kjer bi lahko vsak dan opazovali nastajanje izdelkov in ki bi lahko bil izhodiščna točka za vse tiste, ki si želijo obrti spoznati pobliže.
Ali kot je ob odprtju svoje mestne delavnice zapisal Christopher Schwarz, raziskovalec obrti in ustanovitelj založbe Lost Art Press:

»Gledal sem stotine mimoidočih – nemizarjev in neštudentov – očaranih nad obrtjo, ki so naključno vstopili z ulice in videli nekaj ljudi, zatopljenih v ročno delo. Roy je vedno sprejemal obiskovalce odprtih rok. Ko sem to videl prvič, se mi je zdelo za proces učenja moteče. Kasneje sem ugotovil, kako sem se motil. ‚Pravi cilj ni samo učiti mizarske navdušence,‘ mi je povedal, ampak pokazati skupnosti, da je mizarstvo živo in zdravo.‘ Zato nisem vzpostavil dejavnosti na deželi (čeprav me privlači odmaknjenost). Stvari je treba narediti. Ne le za delovno mizo, ampak tudi v skupnosti.«

 

DATOTEKA:
Uvodnik: Elena Budjakoska
Besedilo: Klemen Zupančič, Kje je doma obrt?
Fotografije: arhiv Studia Moste

Omogočajo: